Nič nenavadnega ni, če kot na desettisoče drugih običajnih državljanov ugotovim, da recimo v parlamentu ni nikogar, ki bi zastopal moje povsem običajne državljanske interese po pravično urejeni družbi, kjer imajo vsi državljani vsaj v izhodišču enake možnosti in zaščito s strani države, ki je toliko moja kot tvoja, toliko od predsednika stranke ali države kot od novorojenca ali človeka v domu za ostarele. Hujše pa je, ko se kot, hočeš-nočeš tudi družbeno bitje, obrnem k medijem kot instrumentu javnosti, in seveda v njih ne najdem nobene opore za javno rezoniranje, ki bi v ozek pas sveta, na katerem živimo, vnašalo žargon realnosti. Od medijev ne pričakujem, da mi razkrivajo skrivnosti o nastanku vesolja, obstoju ali neobstoju Boga, smrtnosti ali nesmrtnosti duše: vsekakor pa želim, da me obveščajo o stvareh, ki se dogajajo za krinko te demokratične družbe, pa o njih molčijo prav tisti, ki bi o njih morali govoriti. Zakaj državni aparat še vedno zatira majhne prekrškarje, dopušča pa kriminal in korupcijo, ki se nesankcionirano bohoti tudi v vrhovih večine političnih strank? Kdo je odgovoren za ekološko opustošenje dela Zemlje, na katerem živimo, in kdo mora zagotoviti, da bodo naši otroci še lahko dihali nestrupen zrak, se kopali v rekah ali hodili po gozdovih? Kako je mogoče, da je kredit, ki ga daje banka državljanu, nekolikokrat večji od kredita, ki ga daje državljan banki? Zakaj vsepovsod prihajajo na površje pozlačeni plebejski jupiji, množice ljudi, ki opravljajo najtrša ali najbolj zahtevna dela kot učitelji ali medicinsko osebje, pa so plačane ponižujoče in živijo na robu revščine? Kdo nadzoruje, da v šolah, športnih ali celo nekaterih cerkvenih združbah ne prihaja do fizičnega ali spolnega nasilja nad otroki? Če vzamemo v roke recimo bolj ali manj edini uradni slovenski časopis Delo, o teh in podobnih zadevah v resnici ne izvemo nič. Ugotovimo sicer, da s svojo infrastrukturo in novinarsko mrežo pokriva vsa glavna novinarska področja in geografsko tudi tako lokalno kot globalno raven, vendar tudi takoj opazimo, da je ob zelo solidnem servisu informacij (agencijske novice, oglasi, osmrtnice, TV-napovedniki, črna kronika, šport), ki vzbujajo vtis profesionalnosti, ta časnik namenjen predvsem temu, da oblast in politične stranke prek njega sporočajo javnosti svoje želje in stališča, pa naj bodo še tako abotna in problematična. Razen redkih izjem je ves mnenjski del, kjer naj bi nastajala pronicljiva avtorska (v stilu dobrega paradoksa: bolj ko je avtorsko, bolj je objektivno) stališča, navijaški, servilen ali nerazumljiv. Pomemben segment časopisnega pogona, ki običajno daje dobrim evropskim časopisom težo in žlahtnost (kultura, kulturna in sobotna priloga) je tako nesramežljivo slab (brez Horvata, Leilerjeve in Bratoža bi bil kulturni domet Dela verjetno daleč najkrajši v Srednji, Južni, Vzhodni ali kakršnikoliže Evropi, če ne bi na stotinah izdanih strani v zadnjem letu Sobotne priloge tu in tam kaj napisali Jančar, Ihan, Puharjeva, Naglič in komaj še kdo, lahko razen redkih zanimivih prevodov ves ta papir takoj recikliramo, še preden ga preberemo). To lahko pomeni samo dvoje: vodilni medijski usmerjevalci dobro vejo, da njihovi mediji niso v funkciji javnosti, ampak predvsem oblasti, in ignorirajo področja, ki ustvarjajo intelektualno in globinsko medijsko zaledje rezonirajoče javnosti, ali pa to, da jih mnogo bolj zanima dobiček kot javni interes in zato z zavestno negativno selekcijo pomembna področja prepuščajo ljudem, ki nimajo dovolj potenciala, da bi bili kos svojemu delu in javni medijski vlogi. Kakorkoli že, dejstvo je, da so v Sloveniji mediji sicer (iz političnih in ekonomskih motivacij) namenjeni javnosti, niso pa (spet iz političnih in ekonomskih motivacij) javni mediji, v funkciji javnosti. Glede na to, da v Sloveniji nikoli tudi niso bili, ne morem reči, da je ta čas očitno minil, glede na današnje stanje pa si tudi nikakor ne bi upal reči, da bo zagotovo slej ko prej prišel.