31 Odgovor Sarah Ruddick na to vprašanje je, da »matere lahko … spoznajo, da je dobro njihovih otrok prepleteno z dobrim vseh otrok« (Ruddick 1984b: 239; cf. Held 1993: 53). Dvomljivo je, ali je dobro enega otroka povezano z dobrim vseh otrok, tudi tistih najbolj oddaljenih. In tudi če »preplet« obstaja, je ta povezanost lahko bolj konkurenčna kakor dopolnjujoča. Njihovo dobro je lahko prepleteno tako, da sredstva, porabljena za enega otroka, niso na voljo za drugega. Če je mehanizem razširitve mreže odnosov spoznanje, da je dobro enega prepleteno z dobrim drugih, potem je to lahko zelo ozka razširitev. Trditve, da skrb za oddaljene druge ni v škodo obstoječim povezanostim ali da »neenakost prizadene obe strani v neenakem odnosu«, so slišati nepopravljivo optimistične (Gilligan 1982: 174). Sarah Ruddick in Carol Gilligan v resnici poskušata zanikati, da problemi, ki si jih prizadevajo rešiti teorije skrbi, sploh obstajajo. To je feministična različica marksistične/ komunitaristične trditve, da je stanje pravičnosti mogoče preseči. Po opustitvi te naivne domneve, lahko takšno posploševanje, kakršno si želita Carol Gilligan in Sarah Ruddick, podpre le izrecna zavezanost nepristranski skrbi. Zavezanost ohranjanju obstoječih odnosov ne zadostuje (Deveaux 1995b: 93).