okolje, ki določa njegov pomen celote. Okolje je torej inherentno nanašajoči se prostor, kjer je subjekt vselej aktivni deležnik strukture in intence. Sprejeti moramo pristop, ki pravi, da je okolje, v katerem smo, narejeno in ne najdeno. Že z navzočnostjo otrok in pedagogov je športno kulturni prostor drugačen, dodatno pa ga lahko spremenimo še s tehnologijo in pripomočki, ki znotraj tega prostora omogočijo aktivno ustvarjanje igralno-gibalnega okolja, ki prerašča v varen svet igre, kjer je otrok glavni akter. Če nam to dobro uspe, je ustvarjena podoba sveta, ki se skozi doživljanje celote holografsko vtisne v otroka in mu razkrije sonaravni način bivanja, kjer ne gre brez upoštevanja lastnih in okoljskih omejitev in kjer je komunikacija vseh deležnikov okolja bistvenega pomena. V tem smislu se otrok odpre vsemu, kar je okrog njega, in tako razširi samega sebe globlje v prostor, sprejme okolico kot del sebe oz. se aktivno vtke v mrežo odnosov in tako spremeni mrežo samo. Od tod pa izhaja etičnost našega novega koncepta, kjer gre za odgovorno sprejemanje sebe in okolja ter vseh odnosov, ki so nastali z vstopom v igralni prostor.