Pogledam ga. Prijatelj, ki ga poznam že petindvajset let, moj advokat, edini, ki sem ga poklical, ko me je življenje stisnilo za vrat, ko se je zgodila zamrznitev, kot pri računalnikih, in on dvomi o meni... Postalo mi je jasno. Dogodke svojega življenja moram sam peljati skoz labirint različnih možnosti do takšnega konca, ki bo zame najbolj ugoden. V računalniški mreži obstajajo različne poti. Obstajajo možnosti, ki so vnaprej določene. In tudi v življenju je podobno. Če se prepustimo toku življenja, če se ne brigamo zanj, če verjamemo, da se stvari uredijo same, potem nam naše življenje vedno vodi kdo drug: družba, država, policija, davkarija, prometnik na križišču, zdravnik in borzni posrednik. Tudi življenje je program in dogodki v njem računalniška gnezda, vozli, čipi s podatki. Sam bom odpiral vrata! Sam bom izbiral možnosti! Nihče ne bo interpretiral mojega življenja, nihče ne bo sanjaril svojih sanj v mojem programu. Ja, gre samo za interpretacijo, za razlago. Dokazov ni! Dokazi ne obstajajo. Popolnoma mi je jasno. Moje življenje je samo moj program, ki ga moram braniti z vso silo.