Način, kako so se risi veselili svojih zadetkov, je bil tako pristen in neposreden, da nam je jemal sapo. Toliko kolektivnega duha, kot ga ima naša hokejska reprezentanca, ne moremo najti v nobenem drugem športu pri nas. V nasprotju z našimi reprezentanti v nekaterih drugih ekipah so hokejisti povezani, tudi kadar ne tekmujejo. Poleg tega, da gojijo dobre odnose znotraj moštva, imajo veliko prijateljev tudi v navijaških vrstah. Seveda je to normalno, saj gre za izjemno majhno okolje, v katerem skorajda ne more biti popolne odtujenosti. Pa tudi če se kateri od njih odloči za tujino, to nikakor ne pomeni, da bo pozabil stare prijatelje iz matičnega lokala. Znano je, da so vsi naši »zdomci« pogosto na zvezi s svojimi prijatelji, ki še igrajo na domačih tleh, nekateri med njimi praktično vsak dan. Največji zgled je seveda Ivo Jan, ki nikdar ne pozabi na kraj izvirnega greha. Del hokejske tradicije na Jesenicah je tudi obvezno pivo po razburljivi tekmi, za kar pa so bili naši risi tokrat prikrajšani. Vodstvo reprezentance očitno ni hotelo tvegati z bolj liberalnim pristopom, kar se je na koncu izkazalo za zelo pravilno. Fantje so morali pogoltniti nekaj sline, preden so dočakali sobotni šampanjec. Da jim kljub neznosni abstinenci ni zmanjkalo vedrine in duha, smo se lahko prepričali ob prvencu Mihe Rebolja, ki je verjetno prvič v tem tisočletju zadel mrežo nasprotnikovih vrat. Nejeverni pogledi njegovih prijateljev iz napada, ki niso mogli verjeti, da se bo Miha odločil za resen strel proti vratom, in kasnejše navdušenje nad njegovim zadetkom, so nam polepšali dan. Malo manj lepo je bilo gledati tisti del publike, ki je prišel v dvorano Tivoli zaradi cirkusa in ne zato, da bi gledal pravi hokej, nabit z emocijami. K plastičnemu navijanju večinskega dela sedišč je pripomogel tudi obupen izbor glasbe, ki je žalila vse tiste, ki vedo, da gre hokej skupaj z rokom in metalom, ne pa z najbolj pritlehnim turbo