Prišel je v okolje, kjer se igra moštva ni več vrtela zgolj okoli njega. Za nameček so mu na treningih družbo delali kvalitetni napadalci, ki se niso kar tako predali in mu prepustili mesto v prvi enajsterici. Ko so sledile še težave s poškodbami, se je znašel pred oviro, ki jo je bilo težko preskočiti. A zdi se, da mu je zdaj vendarle uspelo. Sploh če drži tista obrabljena viža številnih napadalcev v krizi, ki si poskušajo več časa za dokazovanje priboriti z besedami potrebujem zgolj en zadetek in odprlo se mi bo. Ali je bila 102. minuta obračuna med Mariborom in Interblockom resnično prelomna v njegovi karieri v štajerski prestolnici oziroma ali zadetek za zmago v superpokalu predstavlja zgolj preblisk, bo znano že v kratkem. Zdaj, ko je z mojstrskim strelom dokazal, da še ni pozabil tresti mrež nasprotnikov, in vijoličastim prinesel edino lovoriko, ki je doslej še niso imeli, mu bo trener Darko Milanič brez dvoma ponudil več priložnosti za dokazovanje. »Ko sem udaril žogo, sem imel občutek, da bo zletela v mrežo, ko se je od vratnice vendarle odbila za hrbet vratarja Interblocka, pa so me preplavila zares neverjetna čustva. Tako dolgo sem čakal na ta trenutek, da se nisem mogel zadržati - veselje je bilo nepopisno in brez dvoma tudi nepozabno. Seveda v veliki meri tudi zaradi tega, ker sem gol zabil v podaljšku pomembne tekme. Če bi ga zabil na katerikoli drugi, se verjetno ne bi tako burno odzval,« je z zadovoljstvom v očeh, ki so se svetile kot pri majhnem otroku ob vreči najslajših slaščic, pojasnjeval 21-letni Bunderla.