V stavbi na Celovški cesti v Ljubljani, kjer sta naseljena azilni dom in center za odstranjevanje tujcev, imajo izolacijske prostore. Uslužbenci tem zaporom pravijo sprejemnica. Ta 'sprejemnica' je prepredena s tako gosto mrežo na oknih, da v odprtine ne pomoliš več kot dva, tri prste. V njej so ljudje zaradi ilegalnega prestopa meje lahko zaprti samo dva dni, lahko pa tudi deset. Kurd iz Turčije mi je skozi mrežo povedal, da dobi na dan dve rezini kruha. Da je že en teden zaprt v tej 'sprejemnici' in da ne ve, kakšne načrte ima osebje Centra za odstranjevanje tujcev z njim, ker preprosto nihče ne pride k njemu, da bi mu to povedal. Pa je že večkrat prosil za pogovor, pojasnilo, saj dobro govori nemško. Hotel je zaprositi za azil, pa so mu povedali, da to ni mogoče. Brez drugih pojasnil. Tako kot drugim ne pojasnijo, zakaj jim pred nosom trgajo prošnje za azil. In njemu tudi ni nihče pojasnil, zakaj so ga za dva dni odpeljali v prekmurske Vidonce, v tamkajšnji center za odstranjevanje tujcev, in potem nazaj v Ljubljano. Skrbelo ga je, kje je njegova potovalka, ker se v cunjah, v katere je bil oblečen, ne more vrniti domov, ker je pač dostojanstven človek. Res pa je imel srečo, da ga niso pretepli kot njegovega cimra. Da pozna turško in nemško policijo, je rekel, da pa je slovenska policija velik problem …