Kaj sem hotela. »Bo.« Nahrbtnik, malo večji od šolskega, v katerem sem imela vso prtljago, sem postavila na tla. Edina žarnica na stropu je brlela. Vame se je zapodil mrčes. Postelja je bila ležišče brez rjuh. Potem se je zabliskalo in v bližini nekje zagrmelo. Do jutra smo bili v temi. Potočki znoja so mi tekli po telesu in lasje so se mi zlepili od silne vročine. Ventilator v kotu sobe, s katerim se je tako hvalil Kitajec, ni delal. Vso noč so komarji imeli svoj ples. Mreža na oknu je bila na več mestih preluknjana. Na slepo sem tipala po nahrbtniku in na mokro telo dala vse cunje, kar sem jih imela. Kitajec se je medtem z baterijo v roki šel svoj nočni lov na netopirje in drugi mrčes. Zjutraj se je na stenah in tleh videl bogat plen: ostale so krvave, mastne in črne sledi, na tleh je bilo toliko žrtev, da so bile videti kot tepih. A Paix Chinoix le ni bil kar tako: sredi vse te golazni so hotel krasile rožnate in rdeče umetne rože »made in China«. Kitajec je zahteval sto dolarjev za noč.