Stopimo torej na Orwellovo pot, ki jo je pisatelj s svojimi dolgimi in odsekanimi koraki premeril iz Etona v Mandalajo, od Wigan Piera in Španije do »pravljične« Živalske farme in antiutopične Oceanije; na pot od »zoprnega majhnega snoba« do imperialnega policaja, antifašista, demokratičnega Socialista (Orwell je v tej besedni zvezi izraz socializem dosledno pisal z veliko začetnico) in protistalinista. Orwella nezgrešljivo ugledamo (dokumentarne skupinske fotografije, na katerih v ozadju iz gruče izstopa za glavo višji resen in izklesan obraz na vrhu slokega, skorajda mršavega telesa - so malodane ganljive) na vseh ključnih postajah, ki jih omenja Gagarinova pot . Orwell, rojen kot Eric Arthur Blair, sin uradnika v opijskem odseku indijske kolonialne uprave v Bengaliji, je britanski imperializem poznal od znotraj in se od njega odvrnil že pred svojim 24. letom, potem ko je tri leta služil v Imperialni indijski policiji v Burmi. Po vrnitvi v Anglijo leta 1927 se je poskušal uveljaviti kot pisatelj (in si nadel psevdonim po reki Orwell v East Angliji) in objavil štiri romane, nato pa leta 1935 na pobudo radikalnega levičarskega založnika Victorja Gollancza za nekaj mesecev odšel na industrijski sever Anglije med brezposelne proletarce ter o tem napisal znamenito dokumentarno pripoved Pot v Wigan Pier . To je bila njegova pot v Damask, njegova pot v demokratični socializem, o katerem pa je v knjigi razpravljal nadvse polemično. Decembra 1936 je odpotoval v Španijo, a ne, da bi o njej pisal, temveč da bi se »boril proti fašizmu« in se v Barceloni pridružil POUM-u, Združeni marksistični delavski stranki. Na fronti je bil hudo ranjen in odpoklican ter bil nato maja 1937 v Barceloni priča komunističnemu obračunavanju in čistkam proti anarhistom in POUM-ovcem. Z ženo Eileen sta se na nočnem vlaku, ko so jima bili sovjetski agenti dobesedno za petami, umaknila v Francijo. Svojim izkušnjam v Kataloniji se je poklonil z bleščeče napisano in skrajno resnicoljubno knjigo Poklon Kataloniji (1938). Začetek druge svetovne vojne je pričakal z jasno izraženimi pogledi - domovino, najsi jo je zaradi nepravične ureditve in hinavščine (»Anglija je najbolj razredno razdeljena družba pod soncem, dežela snobizma in privilegijev, ki ji večinoma vladajo starci in tepci, družina, v kateri imajo oblast napačni člani,« je napisal v obsežnem eseju Lev in samorog, 1940) še tako bičal, je treba braniti pred Hitlerjem. Sredi vojne vihre, ko se zaradi šibkega zdravja ni mogel mobilizirati in je tri leta delal kot urednik radijskih oddaj na BBC, je v začetku leta 1944 dokončal Živalsko farmo, za katero je v predgovoru k ukrajinski izdaji, ki je izšla leta 1947, napisal naslednje pojasnilo: »Zadnjih deset let živim v prepričanju, da je za obnovo socialističnega gibanja bistvenega pomena zrušitev sovjetskega mita. Vse od vrnitve iz Španije sem razmišljal, kako naj sovjetski mit razkrinkam v zgodbi, ki bo razumljiva vsakomur.« V povojnih letih se je nato docela izžet in tuberkulozen (pošiljke streptomicina iz Amerike so žal prišle prepozno) kot vdovec posvečal posvojencu Richardu ter po uspehu Živalske farme in romana 1984 (1948) prvič po rani mladosti okusil življenje brez pomanjkanja, izpisal pa se je v smrt - pretipkavanje 1984 v bolniški postelji ga je izmučilo do konca, in kljub upanju, da ima »kot dober kronični bolnik pred sabo še nekaj let«, je po usodni krvavitvi v pljučih izdihnil pri še ne 47. letih.