A Joyce kmalu dojame, da je šlo le za hudobno šalo, s katero je bila Nori po krivici pripisana vloga lahkoživke. Toda vrnitev v čiste spiritualne vode ni več mogoča, korak je bil storjen, pa čeprav v besnilu ljubosumnosti. Ta se izkaže kot tektonska sila, ki temeljno preoblikuje njun odnos. Joyce je namreč skozi obtožbe posredno priznal, da ljubljene še zdaleč ne dojema zgolj skozi prizmo duhovne prezence, tudi njeno telo, pa čeprav obdano s sojem umazane pritlehnosti, je predmet njegove obsesije. S seksualnostjo nabitih litanij pač ni mogoče pozabiti, telesnost zahteva svoje mesto v njunem verbalnem komuniciranju. Vidim te v stoterih položajih, grotesknih, brezsramnih, deviških, koprnečih. Predaj se mi, najdražja, vsa, čisto vsa, ko bova skupaj. Vse, kar je sveto, skrito pred drugimi, vse mi moraš dati brez zadržkov. Rad bi bil gospodar tvojega telesa in duše. Blodnjavo telo si končno izbojuje domovinsko pravico v njunem besednjaku, ljubezen odslej ne bo več predstavljiva brez zavesti o tesni prepletenosti duhovnega in čutnega elementa. Le potopljenost v obe sferi ljubljenega bitja zagotavlja enkratnost zgodbe. Ljubosumni izpad je odprl ventil, na svetlo je planil demon telesa, krčevitega, upognjenega, trzajočega v nasladni ekstatičnosti. Joyceovo darilo, ki ga ob dojetju lastne prenapetosti pošlje Nori v Trst, je simbolični izraz nove volje: tri obilne vreče kakava! Da bi bilo njeno mršavo telo bolj polno, bolj zapeljivo, bolj sladostrastno. Trpela sva in bila preizkušana. Zdi se, kot da so od naju odpadle vse tančice sramu in plahosti.