V sobi je ostalo tiho. Omotica je popustila in Gregorius je odprl oči. Adriana je skrušena sedela na zofi, z dlanmi si je pokrila obraz in jokala, njeno mršavo telo se je stresalo, roke z modrimi venami so drgetale. Gregorius je sedel k njej in jo z roko objel okrog ramen. Iz nje so z vso silo še enkrat privrele solze in zdaj se ga je oklenila. Hlipanje se je počasi umirilo in zamenjala ga je izčrpana umirjenost. Ko se je vzravnala in vzela robček, se je Gregorius dvignil in odšel k uri. Zlagoma, kot v počasnem teku, je odprl steklo pred številčnico in kazalec prestavil na sedanji čas. Ni se upal obrniti, en sam napačen gib, en napačen pogled in vse bi se sesulo. Steklo pred številčnico se je s tihim tleskom zaprlo. Gregorius je odprl škatlo z nihalom in ga zagnal. Tiktakanje je bilo glasnejše, kot je pričakoval. Prvih nekaj sekund je bilo, kot bi bilo v salonu le še to tiktakanje. Začelo se je novo časovno štetje.