Vsenaokoli je divjala vojna, a svet, v katerem je bil takrat potisnjen, je bil kakor otoček sredi divjega oceana. Tone Lavrič je bil eden od taboriščnikov, ki so jih semkaj pripeljali nemški vojaki. Ko se je vlak ustavil v avstrijskem Gradcu in so taboriščniki zlezli z njega, so jih obkolili okoliški kmetje. Izmed sestradanih in izmučenih potnikov so izbirali ljudi, ki bi jih lahko porabili za delo. Jetniki so bili kot živina na sejmu, kmetje pa so si jih ogledovali in ocenjevali. Tone ni bil ravno v najboljšem stanju. Za njim je bilo več kot leto bivanja v italijanskih koncentracijskih taboriščih. To se je seveda poznalo na njegovi mršavi postavi. Pa vendar - bil je Slovenec, vajen kmečkega dela in kar dobro je znal nemško. To je bilo verjetno odločilno, da ga je eden od avstrijskih kmetov potegnil iz vrste čakajočih in ga popeljal na svoje posestvo. Mnogo drugih, ki niso imeli te sreče, je nadaljevalo pot v delovno taborišče.