Tom se je nasmehnil. Očetu bi bil pogreb všeč. Navdušen bi bil, ko bi videl, kako se dolgi sprevod vije po gozdu, kako tulijo orjaške lesene trobente, razbijajo bobni, igrajo bambusove piščali, ženske in moški izmenično pojejo in ploskajo. Velikanski grob so na novo vklesali v skale in tako je bilo slovesno odkrito novo grobišče plemena Tara. Odkar je zgorel most, je bilo Belo mesto odrezano od sveta in v njem je ostalo šest Hauserjevih plačancev. V šestih tednih, ko so gradili novo grobnico, je vas vsak dan brenčala od novic o ujetih vojakih. Od časa do časa so hodili dol k ostankom mostu, streljali, kričali, moledovali, grozili. Čim več dni in tednov je minilo, tem bolj se je njihovo število krčilo, s šestih na štiri, tri in dva. Ostal je le še eden in še ta ni več kričal, mahal ali streljal. Samo stal je tam, majhna, mršava postava, ni rekel besede, čakal je samo na smrt. Tom je poskusil pregovoriti člane plemena Tara, da bi ga rešili, vendar so bili nepopustljivi: le bogovi lahko spet postavijo most. Če bi ga želeli rešiti, bi ga rešili.