PORQUE, PAI? ZAKAJ, OČE? »Ne jemlji se tako resno!« si imel navado reči, kadar se je kdo pritoževal. Sedel si v stolu, v katerem ni sicer smel sedeti nihče drug, s palico med mršavimi nogami, z od protina zveriženimi rokami na srebrnem ročaju, z glavo – kot vedno – od spodaj potisnjeno naprej. (Ljubi bog, ko bi te lahko enkrat samkrat videl sedeti pred mano v pokončni drži, z dvignjeno glavo, kakor je ustrezalo tvojemu ponosu! Enkrat samkrat! Toda tisočkratni pogled na zgrbljeni hrbet je izbrisal sleherni drug spomin in ne samo to, ohromil je celo predstavno sposobnost.) Številne bolečine, ki si jih moral prenašati v življenju, so dajale avtoriteto tvojemu vedno istemu opominu. Nihče si ni upal oporekati. Ni bilo tako samo na zunaj; tudi v notranjosti je bil ugovor prepovedan. Otroci smo sicer parodirali tvoje besede, daleč od tebe sta obstajala porog in smeh, in celo mama, kadar nas je zaradi tega grajala, se je včasih izdala s kančkom nasmeha, ki smo se ga pohlepno oprijeli. Toda osvoboditev je bila samo navidezna, bilo je kot pri nemočni blasfemiji bogaboječega.