Tako Berlusconi, medtem ko Timesu, svetu in prijatelju Bushu sporoča, da je pravi odrešitelj on, ni opazil, da je tudi ameriški predsednik nekdanje komuniste že sprejel v svoj krog prijateljev. O wroclavskem sestanku med Chiracom, Schröderjem in Kwasnievskim italijanski mediji niso poročali, čeprav se je tam pokazalo za Italijo nekaj usodnega. V scenariju o novi in stari Evropi, ki so ga zarisali v Pentagonu, postaja Poljska zadnji branik nove zahodne meje, torej tisto, kar je bila po drugi svetovni vojni Italija, s svojimi oporišči Nata in tajnimi organizacijami, ki so imele pred vdorom komunizma vlogo tampona. Italija kot poražena sila po drugi svetovni vojni ni imela pravice do lastne zunanje politike, kljub temu pa so ji Američani dopuščali, da je na ozemljih ameriške konkviste trgovala in sklepala posle. Zadnji primeri te politike sta bili Albanija in, čeprav s precej mršavimi rezultati, prva zalivska vojna. Berlusconijev svetovalec De Michelis je tudi pred zadnjo vojno v Iraku trdil, da je ta za italijansko gospodarstvo velika priložnost: kot že leta 1991 naj bi bila rekonstrukcija povojnega Iraka za Italijo tudi tokrat prava mana. Nenazadnje se je Italija zaradi teh interesov postavila na čelo tistih evropskih držav, ki so razcepile evropsko enotnost ter od vsega začetka Američanom ponujale svoje peace keeping enote, upajoč, da bodo te postale žeton za delitev pogače. Toda, kot se je izkazalo, tretjino Iraka so zdaj dobili Poljaki, ki so Schröderju ponudili, da lahko nemške mirovne sile postavi pod poljsko poveljstvo. Kwasnievski si tega ni izmislil sam.