V Evropski uniji Slovenci nikoli ne bomo tako samozavestni, kot smo bili v časih, ko smo preklinjali pogoltni Beograd. V neskončnost lahko poudarjamo dejstvo, da so v EU vse države članice enakopravne, vendar je neusmiljeno res, da so nekatere enakopravnejše od drugih. Francija in Nemčija se pogovorita in dogovorita mimo in prek Luksemburga pa Belgije. In križev pot na poti v članstvo Slovenijo še čaka. Vse, kar smo postorili do zdaj, je bilo samo uvodno ogrevanje. Požreti bomo morali še marsikatero ponižanje in skleniti goro skelečih kompromisov. Tako kot vsi drugi, tudi največji. Vendar rezervne rešitve ni. Če ostanemo zunaj, bomo prej ali slej postali malo boljša različica naših nekdanjih bratskih republik, ki jih iz obzirnosti ne bi imenoval. Lahko bi se sicer trkali po prsih in se z vrha Triglava drli proti Evropi, da Slovén ni naprodaj nikdar. Pod svobodnim slovenskim soncem nam bo nacionalni bruto proizvod iz leta v leto kopnel in v vse bolj mršavem proračunu bodo naraščali samo izdatki za vojsko. Seveda pa bo to slovenska vojska, ki se ne bo bala ne boga ne hudiča. Kljub temu in prav zaradi vsega tega bomo popoln in lahek plen naših zahodnih in severnih sosedov. Piskrček pa bodo po potrebi pristavili še južni bratranci. Nesreča namreč nikoli ne pride sama.