Otrple hlodaste noge poslušno krmarijo po vedno bolj trdem tlaku, znajdem se na opusteli stranski ulici, glasovi za mano zamirajo v vlaknih megle, vsake toliko odpijem požirek vodke, potegnem iz žepa načrt mesta in ugotavljam, da nisem prišel še nikamor, hodim po sredi ceste, ki se vleče v neskončnost, se umikam redkim zablodelim avtomobilom in scalcem, ki se opotekajo k robu nad cesto dvignjenega parka in mokrijo navzdol. Nikjer nobenega taksija, jebemti, v celi Moskvi ni taksija zame, bratsko gostoljubje je zatajilo in prvič pomislim, če ne bilo vseeno bolje plavati po razpljuznenem izlivu Karlovih čustev kot izginjati v ledeni sivini neznane ulice. Nekje v daljavi vidim prometno prečno žilo, avtomobilski žarometi bledo pikljajo v horizontu pogleda, od nekod se pojavi sestradan mršav pes ali počlovečena velemestna podgana in se mi s pohuljenim pogledom ponuja za klavrnega spremljevalca. Pospešim trdi korak, počutim se, kot bi hodil na lesenih hoduljah, jasno je, da takšen ne bom peš vztrajal do Tretjakove galerije, pa vseeno skoraj stečem naprej, namesto da bi se obrnil nazaj in se zavlekel v hotel, Karla prosil za milost in utonil v neprehodno temo spanca, okrašenega s koprenastimi podobicami toplih ženskih teles.