Ma Makutsi je imela najeto sobo na dvorišču neke hiše nedaleč od Lobatsejske ceste. Soba je zavzemala pol kolibe, zgrajene iz žlindrnih zidakov, obrnjene proti dvoriščni ograji, za katero se je vila ovinkasta uličica, kjer so se zbirali mršavi psi. Ti psi so bili sicer ohlapno povezani z ljudmi, ki so živeli v tukajšnjih hišah, vendar je bilo videti, da imajo raje pasjo družbo, in klatili so se okrog po dva ali trije skupaj. Gotovo jih je kdo hranil, bolj neredno sicer, saj so se jim vseeno videla rebra in so venomer stikali po smetnjakih za ostanki hrane. Kadar je ma Makutsi pustila vrata odprta, se je včasih pritepel kateri od njih in strmel vanjo z žalostnimi, lačnimi očmi, dokler ga ni spodila. To je bilo morda še večje ponižanje od tistega, ki ga je doživela v službi, ko so v pisarno prikokodakale kokoši in ji začele kljuvati pod nogami.