Pot po cesti št. 66 je pravzaprav učna ura ameriške zgodovine. Tisti, ki se danes pelje po njej - to so največkrat le še evropski turisti - jo doživlja v različnih fazah propadanja. Zaprte restavracije, opuščeni kinematografi, razpadajoče hiše, osamljene kmetije, kjer vas včasih sprejme le še lajež mršavega psa. Vse to je v popolnem nasprotju s smehljajočo se in klimatizirano Ameriko in njenimi umetnimi raji. »Če hočeš na zahod, je najbolje, da greš po avtocesti,« in nato pesem našteva mesta: St. Louis, Joplin Missouri, Oklahoma City, Amarillo, Flagstaff ... Že mogoče, da so znamenita, toda to ni tisto, kar dela cesto tako sijajno. Ne St. Louis, mesto Toma Sawyerja, ne Springfeld, katerega bencinska črpalka je postala model za ameriško mestno arhitekturo, ne Santa Fe, ki ga kot folklorno izročilo obiskujejo z zemlje pregnani Indijanci, pa tudi ne Las Vegas, ki je vedno bolj žvenketajoči pekel na zemlji. To je pokrajina, rdečkasto rjava zemlja Oklahome, to so prijazni griči Kansasa, neskončne vrste motelov, ki so tako dolgi kakor široki in v katerih se dozdeva, da se je čas ustavil, ter vsi kraji, kjer se je mitu o cesti št. 66 uspelo ubraniti turističnemu navalu.