Roy Gutman je ključna oseba vojnega poročevalstva. V svojih člankih za Newsday je Gutman prvi pisal o obstoju srbskih koncentracijskih taborišč ter opozoril, da je posilstvo strategija genocida. Ti članki so zbrani v knjigi z naslovom Priča genocida: Poročila o etničnem čiščenju v Bosni, ki so leta 1993 prejela Pulitzerjevo nagrado (A Witness to Genocide: The 1993 Pulitzer Prize-Winning Dispatches on the »Ethnic Cleansing« of Bosnia). Gutman razpadu Jugoslavije, nacionalističnim in ideološkim bojem ter spornim vprašanjem posveča le malo pozornosti. Ko je postalo jasno, da je do genocida prišlo, so omenjene teme postale zanj povsem nepomembne. Gutman, pa tudi drugi novinarji so se soočili s simbolizmom genocida, ki je splošno znan: zaprti vagoni, mršavi možje za bodečo žico, razbijanje po vratih sredi noči. »Vsi potrebujemo alibi, da bomo lahko rekli, da nismo molčali, pač pa obveščali ljudi in storili vse, da bi javnost s tem seznanili.« Tako v omenjeni knjigi Gutman citira Simona Wiesenthala. To je bil glavni razlog, da so Gutman, pa tudi mnogi drugi novinarji spremljali dogajanje. Kot je razvidno iz Wiesenthalovega citata in naslova knjige, se Gutman ne ogiba primerjave z drugo svetovno vojno. V uvodnem poglavju opiše sestanek skupine G-7, ki je bil julija leta 1992 v Münchnu, in znani komentar nekdanjega ameriškega predsednika Georgea Busha o tem, kako pomembna je bila vojna v Bosni: