Spomini so patra odnesi daleč iz sobe, v kateri sta sedela, sobe, ki je bila sicer prostorna in polna knjig, niti primerljiva z ubožno sobo Joãa Eça onkraj v Cacilhasu, pa vendar soba v negovalnem zavodu, kar so izdajale medicinske naprave in zvonec nad posteljo. Gregorius ga je vzljubil že na začetku, visokoraslega, mršavega moža s snežno belimi lasmi in globokimi, pametnimi očmi. Če je poučeval Prada, je moral biti zdaj star že krepko čez devetdeset, toda na njem ni bilo nič starčevskega, nobenega znaka, da je izgubil kaj bistrosti, s katero se je pred sedemdesetimi leti upiral Amadeovim silovitim izzivom. Imel je vitke roke z dolgimi, drobnimi prsti, kot ustvarjenimi za obračanje strani v starih, dragocenih knjigah. S temi prsti je zdaj listal po Pradovi knjigi. Toda ni bral, dotikanje papirja je bilo prej kot ritual, ki naj prikliče nazaj daljno preteklost.