Postopek razbiranja, ločevanja in sestavljanja mozaika zgodb se dogaja tudi na ravni celote, saj Skubic osrednje dogodke, vrhunce ali zaključke zgodb, z izjemo Janininega erotičnega doživetja, praviloma izpusti. Takšen suspenz pušča več nepojasnjenih mest, prav tistih, ki podlagajo ali motivirajo dejanja in stanje stvari. Tkanje je tako sestavljeno iz vezi, ki obkrožajo praznino. Vendar se pomembnejša od vsebine manjkajočih mest zdi slutnja, občutek, ki ga povzročajo, in mreža, ki se plete okoli njih; praizvor, original je pač neponovljiv, izgubljen, potopljen v mrak minulega (ali resnično sploh obstaja nekaj takega?), pojavlja se le v številnih fragmentih skozi relacije v sedanjosti. Odprt ostaja tudi konec in to je pravzaprav konec Petrove zgodbe, ki se vse bolj kaže kot nosilna ali vsaj najmočnejša zgodba. Kljub relativiziranju pa resničnost ni problematizirana v klasičnem metafikcijskem smislu, učinek je, začuda, ravno nasproten: junaki so toliko bolj zares.