Polona Glavan, diplomirana komparativistka in anglistka že dobrih šest let objavlja v literarnih revijah, bila je uvrščena v antologijo kratke zgodbe (Čas kratke zgodbe) in med drugim leta 1997 dobila nagrado za najboljšo študentsko kratko zgodbo. Zdaj, pri sedemindvajsetih je zunaj njen prvi roman Noč v Evropi. Ne, ni naključje: kot bi se Jarmuschov filmski mozaik zgodb taksistov v glavnih prestolnicah sveta Noč na zemlji pomladil in postal Noč v Evropi, natančneje noč na ekspresu Pariz – Amsterdam, kjer se nam v petih sklopih, v petih kupejih razgrnejo zgodbe mladih popotnikov iz različnih koncev sveta, a z isto željo po raziskovanju, doživljanju, spoznavanju ... In ne, ni naključje, da sva se pogovarjali v ljubljanski kavarni Evropa. Kaj je bilo prej – Jim Jarmusch ali izkušnja potovanja z interreilko v žepu? Kronološko je bil prvi Jarmusch, a že pred tem filmom sem imela podobne ideje. Glede na to, da je bila ta mozaična zgodba najprej mišljena kot filmski scenarij, bi lahko rekla, da je bil Jarmusch tudi idejno prvi, ja. Najprej ste imeli v mislih scenarij, pravite? Cineastka? Filme obožujem. Sploh kinotečne. In ker pri pisanju, pa naj bo to scenarij ali roman vedno najprej vidiš prizore, osebe, njihove kretnje, se mi je zdelo, da bi bil to lahko zanimiv film ... Najprej sem napisala sinopsis, dialoge, potem pa se je vse skupaj zapisalo kot zgodba. Ki kar kliče po tem, da bi iz nje nastal scenarij? Če bi me kak režiser izrecno zaprosil, bi morda res poskusila. Da pa bi zdaj kar sama ... No, to bi se mi res zdelo preveč avtoerotično. (smeh) Priznam, še zdaj včasih sanjarim o tem, kako bi iz tega romana nastal film. Zavedam pa se, da bi bila najbrž razočarana, če bi režiser z dodatkom svoje imaginacije naredil drugačen film, kot ga imam v glavi sama. A temu razkoraku med idejo in njeno realizacijo se tako ali tako ne moreš nikoli izogniti.