Da je bil predsednik upravnega odbora povsem nevešč svojega poslanstva, se je pokazalo vsako leto; spomnimo se neuspešnih razpisov za organiziranje in izpeljavo proslave, menjavanja scenarijev in zavračanja modernejših konceptov proslave, sprejemanja filmskih portretov nagrajencev, za katere scenariji niso bili niti vsebinsko niti kadrovsko-tehnično pripravljeni (kar se je videlo še letos, na primer ob odsotnosti portreta Svetlane Makarovič in površno posnetih drugih predstavitvah). Vrhunec neprimernosti pa sta bili dve njegovi izjavi: prva z odra med proslavo, namreč da se je upravni odbor Prešernovega sklada za veliko Prešernovo nagrado patru Marku Ivanu Rupniku odločil na podlagi strokovnega mnenja enega samega člana, to je umetnostnega zgodovinarja dr. Milčka Komelja, ki je bil edini mozaik v kapeli Odrešernikove matere v Vatikanu videl »v živo«, in druga, po proslavi, da odbor ne bi dal nagrade Svetlani Makarovič, ko bi bil vedel, da jo bo zavrnila. S tem je dokazal, da se je na čelu odbora znašel po veliki pomoti.