»Takoj po tekmi mi je bilo jasno, da bi s smučmi, kakršne so imele moje tekmice, osvojila kolajno, mogoče celo zlato. Smuči v mozaiku uspeha pomenijo pet odstotkov, najboljših deset pa je ponavadi v dveh odstotkih,« je najboljša slovenska športnica za leto 2006 dejala v oktobrskem pogovoru za Polet . »Počutila sem se kot majhen otrok iz revne družine, ki se zaveda, da je boljši od prijatelja iz bogate družine, vendar mu samo zaradi te oteževalne okoliščine ne more blizu,« je dejala Petra, ko je razmišljala o lanskem 16. februarju. A ravno zato ker je šesto mesto na dan, ko je očitno bila sposobna za zlato, ko je vse, razen smuči proizvajalca, na to pa žal ni imela vpliva, bilo, kot bi moralo biti, vzela kot tragedijo, ker je tudi v tisti neskončno dolgi in težki uri po tekmi zrla resnici v oči, se je Petra Majdič pobrala, kot se ponavadi poberejo šampioni. Z zmago, prvo v karieri v svetovnem pokalu na šprinterski tekmi v Drammnu, na kateri se je po petnajstih letih skupnega dela poslovila od trenerja Roberta Slabanje. Ta je nekoč zbranim tekmovalcem, med katerimi je bila tudi Petra, dejal, da jih je verjetno sposoben pripeljati do petnajstega mesta na tekmah svetovnega pokala, naprej pa ne.