Ni lahko potegniti črto pod tekmovalno leto 2008/09 in ni naključje, da sem si za to moral vzeti nekaj dni več časa. Sem namreč privrženec tistih ljubiteljev nogometa, ki mednarodno klubsko sceno glede navijaštva in strasti spremljamo skoraj ravnodušno, toliko bolj pa se zagrejemo ob sicer ne tako pogostih uspehih naših reprezentančnih selekcij v zahtevnem svetovnem okolju. Čeprav je najnovejši podvig mladinske reprezentance do 19 let neprimerljiv z uvrstitvijo članske reprezentance na evropsko in svetovno prvenstvo, je takoj zasedel posebno mesto v zgodovini slovenskega nogometa. Če ob bok Euru 2000 in SP 2002 dodam še uvrstitev Maribora v ligo prvakov, nam je v bistvu zares manjkalo le še to - namreč uvrstitev ene od mlajših reprezentančnih selekcij na zaključni turnir stare celine. Še zlasti ker ne gre za uvrstitev med 24 ali 16 najboljših, ampak v konkurenci več kot petdesetih držav za preboj med najboljših sedem (če upoštevamo, da je gostiteljica mladinskega EP Ukrajina samodejno na zaključnem turnirju). Izbrani vrsti sicer nesojenega mladinskega selektorja Miloša Kostiča na tem mestu iskreno čestitam za ta uspeh in obenem izražam upanje, da v tem tekmovanju še ni rekla zadnje besede. Če smo izločili Nizozemce in Ruse, lahko kogarkoli. Pa čeprav je bil kvalifikacijski turnir na domačih tleh in smo s favoriti v rezultatskem smislu igrali po »italijansko« (po koncu teh kvalifikacij sem se nehote spomnil na preboj azzurrov iz predtekmovanja na SP 1982 v Španiji, ko so postali svetovni prvaki). Skratka, menim, da nam je v mozaiku uspehov našega nogometa najbolj manjkalo ravno to. Ta obetavna generacija ima zdaj lepo priložnost, da preseka demagogijo jugonostalgije v smislu, kako je zlata generacija do omenjenih uspehov lahko prišla predvsem zaradi tega, ker so imeli praktično vsi ključni igralci izkušnje iz jugoslovanskega klubskega in delno tudi reprezentančnega nogometa.