Oman je na Akademiji za uporabno umetnost na Dunaju diplomiral iz oblikovanja mrtvašnice. Leta 1965 je z zmago na natečaju za poslovilno vežico v Trnji vasi (Annabichl) v Celovcu dobil priložnost za prvo večje javno naročilo. Istega leta so nastali bronasti reliefi za spomenik avstrijskemu odporniškemu gibanju, ki stoji na tamkajšnjem pokopališču, bronasti relief za Višjo tehnično šolo v Borovljah in mozaik za spomenik v Hüttenbergu. Freska v Trnji vasi in mozaik z motivom Pieta imata figuralen značaj, pri bronastih reliefih izstopa abstraktna oziroma konstruktivna komponenta. Tudi večina Omanovih poznejših likovnih rešitev je razpeta med figuraliko, ki se poraja iz abstrakcije, in nizanjem interpretacij glavnega motiva, npr. mozaik na pročelju glavne šole v Špitalu ob Dravi iz 1968. Abstraktni betonski reliefi na pročelju Rothauerjevega nebotičnika (1969) ter reliefi za pokrito kopališče v Celovcu (1970) kljub masivnosti spominjajo na učinke grafične tehnike globokega tiska. Za okras bakrenih vrat Kongresne hiše v Beljaku (1971) in medeninastih vrat hiše arh. H. Nitscha (1973) je Oman uporabil grafično tehniko jedkanice. V zgodnjem ustvarjalnem obdobju se je namreč ukvarjal predvsem z grafiko, slikarstvo je prevladalo sredi osemdesetih let.