Tedaj pa se vse spet začne odvijati hitro. Šuška spet divje laja, tokrat od sreče, skozi hišna vrata namreč plane Ajda, Olgina hčerka, zadihana, prisrčna, ki govori kot dež. Olga se smehlja, Ajda pa navdušeno pove, da ji je končno uspelo, da bo na Metelkovi že kmalu odprla prodajno galerijo z unikati mladih umetnikov, ki zdaj ne morejo nikjer razstavljati in prodajati svojih del. Ajda naposled malce zajame sapo in ji celo uspe utišati Šuško, potem pa me odvleče s seboj na vrt. Tu se po ograji ovija bršljan, uspeva šipek, ki ga z Olgo sušita v veži, raste bezeg, ki je bil letos mičkeno ušiv, poganjajo rožice in cipresa in še en grm, ki je bil Olgi predstavljen kot španski bezeg, pa se je naposled izkazalo, da to ni, a sta ga kljub temu obdržali, ker je zanimiv. Ko spet stopimo v vežo in občudujemo mozaik iz keramike in lesa, ki ga je ustvarila Olga in je njen ponos, se Šuški zazdi, da je čas, za moj odhod, in srdito laja. Zato jo Ajda postavi ven, in zdaj ne laja le Šuška, temveč vsi krakovski psi.