V gledališče se počasi vrača običajna delovna vročica. Poleg Mateje Koležnik v Mali drami vadi Meta Hočevar na velikem odru Krst pri Savici Dominika Smoleta. Dušan Jovanović pa je krstno postavitev Čistega vrelca ljubezni Saše Pavček pripravil že spomladi, praktično do generalke. To nam bo oktobra omogočilo serijo treh premier še pred startom »Borštnika« v Mariboru. Poleg tega bo še nekaj manjših gostovanj v tuje kraje, že septembra npr. v Plzeţ na Češko z Razmadežno, oktobra na sarajevski MESS s Šolo za žene, novembra v Podgorico s Kakor vam drago . Nekaj tujih gledališč pride tudi k nam. Že 21. septembra bomo v okviru festivala Ex ponto gostili gledališče iz Hannovra (» Schauspielhannover «) z eno njihovih najuspešnejših predstav zadnjih let, Hamletom, v režiji Nicolasa Stemanna. Predstava je že obredla številne festivale, med drugim zmagala na lanskem BITEFU, zato sem resnično vesel, da jo bomo lahko videli tudi v Ljubljani. Za Nemci prihajajo Sarajevčani, Sarajevski ratni teatar (SARTR), s Hrepenenjem in smrtjo Sylvie Plath Jerneja Lorencija, potem pa že sledijo naše premiere, gostota dogodkov, vročica sobotnih večerov (in noči), prave temperature za gledališke karnevale. Še prej bomo vpisovali abonmaje, treba je pripraviti vse potrebno, distribuirati programske knjižice, animirati potencialne abonente. Spomladanski vpis je bil izjemno dober, za več kakor 20 odstotkov boljši od lanskega. Tega trenda ne smemo izpustiti iz rok, razlagam sodelavkam; vsak direktor namreč dobro ve, da je ravno v takšnih dobrih časih treba storiti še več, še bolj garati, potegniti iz sebe najboljše ideje... Ko bomo čez kakšen teden začeli z rednim igranjem predstav, se bo vsakdanji mozaik dogodkov v celoti sestavil, gledališke hodnike bodo napolnili vrvež, adrenalinska vročičnost in posvečena koncentracija. Ko bo v vsakem, še tako zasilnem prostoru kakšna vaja, v vsakem malo bolj mirnem kotičku pa bo kdo ponavljal tekste, ko bodo inspicienti po ozvočenju klicali igralce z nekoliko privzdignjenimi intonacijami, ti pa se bodo v zaodrskih hodnikih zaletavali drug v drugega, ko bodo drveli na svoje nastope; ko bodo v pisarnah zvonili telefoni brez prestanka... bo vse, kakor mora biti v teatru. Danes še ni tako, to so šele prva tipajoča vračanja k vedno nekoliko stresnemu ritmu gledališkega življenja, prilagajanja teles novim urnikom, odvajanja od poletne ležernosti, razpuščenosti in razvad. Koraki proti odru so še obotavljivi in težki, a ko noga stopi nanj, je znova vroče, možgani se nekako očistijo navlake vsakdanjosti, da telo spregovori s svojo klinopisno govorico, da misel izreče sfingin paradoks, da duša zapoje z glasom siren...