Človek bi moral imeti sposobnost tudi v malih stvareh najti veliko zadovoljstvo. Vendar je današnja družba organizirana drugače. Na vse gledamo megalomansko. Več imaš, več veljaš. Večja hiša, boljši avto … In človek se kar na lepem znajde v vrtincu, ki ga požira samo še globlje. Pehanje za denarjem postane kot neka droga, obsedenost, priznanje družbe pa ga k temu samo še podžiga. In čas beži. Družina postane postranskega pomena, saj dobiš občutek, da če imajo denar, imajo vse. In čeprav ti tvoji najbližji pošiljajo signale, jih sam seveda sploh ne opaziš. In ko se prvič zaveš, da je mogoče v življenju še kaj drugega, je skorajda prepozno. Odtujenost je tu, veselja do življenja ni nikjer več, saj zanj niti časa ni in potem pride vprašanje, kaj zdaj. Če ima človek v sebi toliko samokontrole, da se izkoplje iz brezna, potem seveda ni prepozno. Pravzaprav nikoli ni prepozno, potrebna je le disciplina in življenje se lahko obrne na bolje. In zopet spoznamo, da so samo male stvari tiste, ki sestavijo mozaik življenja v celoto.