Moj občutek je bil, da se je bilo lažje motivirati za tekmo z Nemčijo. Vedeli smo, da jo lahko premagamo, da smo boljši, toda ko smo prišli v zadnjo četrtino, se nam je ponovila zgodba s prejšnjega večera. Spomini so bili še preveč sveži. Preprosto nismo bili dovolj močni ne kot posamezniki ne kot ekipa, da bi Nemce zlomili, čeprav smo vmes vodili že za deset točk. Pred tekmo s Francijo smo zjutraj delovali mrtvo, ekipa je bila polna žalosti, saj smo se zavedali, da smo bili blizu polfinalu. V glavah smo začeli 'šlatati' kolajno, ki se nam je izmuznila, po čemer se je bilo težko pobrati, pravi šok pa je prišel šele na jutro tekme s Francijo. Zelo težko se je bilo pripraviti na tekmo. Tudi sam nisem verjel, da se bomo pobrali, saj je bila bolečina preprosto prevelika. Tudi na ogrevanju se nismo uspeli spraviti k sebi. Še sam ne vem, kako nam je uspelo v zadnji četrtini 'gristi', kot da nam gre za življenje ali smrt. Z zmago smo potem uspeli izpolniti osnovni cilj, na katerega smo lahko ponosni. Še enkrat se je pokazalo, da v ekipi vlada prava kemija, da so v njej pravi fantje.