V sobotnem Dnevniku (14. marca, str. 4) je eden od didaktikov športne vzgoje Ranki Ivelja pojasnjeval svoja stališča do zunanjega preverjanja šolske športne vzgoje in do ocenjevanja tega predmeta sploh. Intervjuvani didaktik je, poleg njegove sodelavke, eden najbolj zagrizenih borcev za ocenjevanje šolske športne vzgoje. Za bralce bo najbrž zanimivo tudi drugačno stališče.Zunanje preverjanje zgolj teoretičnega znanja pri športni vzgoji, ki ga letos udejanja ministrstvo za šolstvo in šport, je svetovna posebnost (neumnost), ki jo je vsilil športnim pedagogom prejšnji šolski minister Zver. Po tej zamisli, na primer, ni pomembno, da znajo učenci plavati, ampak da znajo teorijo plavanja. Ni potrebno, da obvladajo košarko in odbojko, ampak le teorijo teh iger. Res slaboumna domislica. Bistvo športne vzgoje in športne kulture je vendar gibalna dejavnost. Kdor torej ocenjuje le teorijo, ocenjuje nekaj nebistvenega za to vzgojno-izobraževalno področje. Bistvo zunanjega preverjanja naj bi bilo preverjanje kakovosti vzgojno-izobraževalnega dela na šolah. Zgolj preverjanje teorije športne vzgoje ne kaže, kakšna je kakovost športne vzgoje na šolah. Zgolj teorija plavanja ni znanje plavanja. Zato je takšno preverjanje znanja nesmotrno, nerazumno in nepotrebno. Seveda bo uveljavitev tega nesmisla imela tudi stransko škodo. To je bilo že mogoče zaznati. Namesto da bi sleherno minuto preskromnega števila ur športne vzgoje namenili gibalni dejavnosti (torej bistvu!), bodo učenci poslušali »predavanja« in se pripravljali na zunanje preverjanje teorije. Zato se del stroke zavzema za to, da bi na zunanjem preverjanju morali preverjati tudi praktična športna znanja. Hkrati pa je drugi del stroke proti ocenjevanju tega predmeta sploh in zato, logično, tudi proti zunanjemu preverjanju. Ocenjevanje športne vzgoje je namreč edinstven rasistični prijem, ko ocenjujemo bolj ali manj podedovane lastnosti učencev, ki jih v šolskih okoliščinah ob dveh ali treh urah šolske športne vzgoje bistveno ne moremo spremeniti. Zato se vrsta športnih pedagogov že več kot tri desetletja zavzema za humanizacijo športne vzgoje. Bistveni znak humanizacije športne vzgoje je ukinitev ocenjevanja tega predmeta in temu prirejena vzgojno-izobraževalna strategija. Leta 1971 je Jože Beslič, takratni svetovalec za telesno (športno) vzgojo na Zavodu RS za šolstvo, zapisal: »Telesna vzgoja je vzgojno področje, na katerem lahko dober učitelj uspešno deluje tudi brez ocenjevanja.« Franc Pediček, filozof, pedagog, humanist in visokošolski učitelj na takratni športni kadrovski šoli, kjer so se izobraževali učitelji takratne »telesne vzgoje«, je učil, da »si po šolah rušimo oblikovalno učinkovitost športne vzgoje, ker prevladuje kvaren kult kvantifikacije«. Na podlagi takšnih stališč je bil leta 1973 narejen prvi korak k humanizaciji tega predmeta: ukinjena je bila petstopenjska številčna ocena in dobili smo tristopenjsko besedno oceno »manj uspešno«, »uspešno« in »zelo uspešno«. Negativne ocene ni bilo več, vsi učenci pa so bili (bolj ali manj) uspešni. In v šolah se je zmanjšal strah učencev in staršev pred športno vzgojo.Naslednji korak (v naslednji reformi) naj bi bila dvostopenjska ocena (uspešno, zelo uspešno) in končno (še v naslednji reformi) ukinitev ocenjevanja. Žal je liberalni (!) šolski minister Gaber s posebno grožnjo ponovno uvedel petstopenjsko številčno oceno in s tem prekinil nadaljnjo humanizacijo športne vzgoje. Ponekod v svetu ukinjajo vsakršno ocenjevanje vseh predmetov, drugje pri vseh predmetih preskušajo tristopenjsko oceno, podobne pobude pa so bile tudi pri nas. V času, ko je bila ministrica za šolstvo dr. Čokova, je znanstveni svetnik za didaktiko dr. Jože Širec izdelal predlog za tristopenjsko ocenjevanje vseh predmetov. Dr. Čokova je bila raziskavi naklonjena, vendar se je z njenim odhodom z ministrstva ta elaborat »izgubil«. Peščica športnih didaktikov pa se trmasto (spet) oklepa številčnega ocenjevanja, ki ga je leta 1774 uvedla Marija Terezija in je temeljno orodje učne represije. Ocenjevanje športne vzgoje je treba osvetliti tudi s stališča temeljnih vzgojno-izobraževalnih smotrov tega predmeta. Pri športni vzgoji govorimo o dveh temeljnih vzgojno-izobraževalnih smotrih. Kratkoročni smoter je opredeljen s sklopom pozitivnih učinkov na učenčev telesni oziroma gibalni razvoj ter s tem posredno na celostni razvoj. (Po teoriji integriranega razvoja so namreč čustveni, kognitivni in telesni razvoj med seboj nerazdružno povezani. Zanemarjanje enega izseka negativno vpliva tudi na druga dva.) Za udejanjanje tega smotra je potrebna smotrno načrtovana in dovolj pogosta učinkovita gibalna dejavnost, ne pa stremljenje za storilnostjo, kar ocenjevanje je. Tudi teorija je pri tem skoraj nepomembna. Učencem lahko le pomaga pri razumevanju učnega procesa in jih tako notranje motivira za sodelovanje, ni pa bistvena za udejanjanje tega temeljnega smotra. Daljni, dolgoročnejši vzgojno-izobraževalni smoter športne vzgoje razumemo kot vzgojo za zdrav način življenja v poznejših življenjskih obdobjih. Tudi za udejanjanje tega namena je bistveno praktično obvladanje različnih športnih veščin, vendar brez poudarjanja storilnostnih dosežkov. A samo to še ni dovolj. Potreben je tudi in predvsem čustven odnos do te ali one športne dejavnosti. Pa ne le pri tistih učencih z desnega repa Gaussove krivulje, ampak pri vseh. Kdor ima šport rad, se bo z njim ukvarjal vse življenje.Zato bi v tej smeri kazalo razvijati vzgojno-izobraževalno strategijo športne vzgoje, ne pa v smeri kvantifikacije oziroma ocenjevanja. Kvantifikacija ter nenehno preverjanje, tekmovanje in ocenjevanje so načelo in metoda selekcijskega tekmovalnega (gladiatorskega) športa; načelo in metoda šolske športne vzgoje in obče športne kulture pa mora biti »šport za vse in vsakogar«, ne glede na mesto posameznika na Gaussovi krivulji normalno razpršenih kazalcev telesnih oziroma gibalnih značilnosti. »Šport za vse in vsakogar« temelji v prvi vrsti na čustvenem odnosu do te dejavnosti. Žal nobena ocena ne kaže, koliko ima kdo »šport rad«. Nobena ocena tudi ne pokaže, ali je učenec oziroma dijak športno gibanje sprejel kot vrednoto. Zato ocena iz športne vzgoje ne kaže, koliko je sploh udejanjen drugi temeljni učni smoter športne vzgoje.Ocena iz šolske športne vzgoje resda lahko pokaže ustrezno raven tehničnega znanja, kar pa je mogoče doseči tudi brez grožnje z ocenami. Hkrati pa zgolj tehnično znanje še ne zagotavlja poznejšega ukvarjanja s športom, ki vendarle temelji na čustvenem in racionalnem sprejemanju te dejavnosti. S tega zornega kota je ocenjevanje športne vzgoje res nepotrebno in nesmiselno. In če je ocenjevanje športne vzgoje nesmiselno v vsakdanjem učnem procesu, je toliko bolj nesmiselno v sklopu zunanjega preverjanja. Zdajšnji ideologi ocenjevanja športne vzgoje razumejo šolsko oceno kot zunanje motivacijsko sredstvo (prisilo), čeprav vemo, da je veliko vrednejša in trajnejša, predvsem pa bolj bistvena notranja motivacija. Žal nobena ocena ne kaže stopnje notranje motivacije. In v smeri notranje motivacije bi kazalo razvijati vzgojno-izobraževalno strategijo športne vzgoje, ne pa z mahanjem z redovalnico.Ocenjevanje športne vzgoje naredi tudi precej škode. Nobena skrivnost ni, da nekateri učenci zasovražijo športno vzgojo predvsem zaradi poudarjanja storilnosti in ocenjevanja. Učenec, ki mu učitelj priskuti športno vzgojo in šport, bo to dejavnost sovražil tudi pozneje. Poznamo vrsto takih pričevanj. Znan je primer devetošolca, ki je štiri leta treniral košarko pri Olimpiji, vendar mu grozi trojka ali štirica, ker ne zna narediti prevala na bradlji. Primer samo še potrjuje nesmiselnost ocenjevanja športne vzgoje. Tudi živali v zoološkem vrtu ne moremo ocenjevati z istim merilom. Ene so »rojene« za plezanje, druge za letanje, tretje za plavanje. Učenec, ki je več let treniral košarko, bo zagotovo tudi pozneje našel čas in priložnost, da jo bo še igral. S tem je že udejanjen drugi učni smoter šolske športne vzgoje. Ker pa je učenec štiri leta treniral, je s tem udejanjal tudi prvi učni smoter šolske športne vzgoje. Celo na višji ravni kot v šoli pri dveh urah športne vzgoje. Kaj bo učenec v življenju počel s prevalom na bradlji, je pa tudi jasno: nič. Primer je zgled »pedagoškega kriminala«. Če koga, je v tem primeru treba oceniti učitelja (ki seveda sploh ni nikakršen pedagog!). Podobnih primerov je še nešteto. Toda učitelj, ki tako ocenjuje, se je vendar izobraževal na neki kadrovski šoli in takšno ocenjevanje prinesel od tam. Zaradi takih in podobnih primerov se velik del razumnih športnih pedagogov zavzema za humano športno vzgojo brez klasificiranja in stigmatiziranja nekaterih učencev. Humana športna vzgoja ne loči »dobrih« in »slabih« učencev, ampak različne. Različnosti pa ne gre vrednostno razvrščati. Dober športni pedagog ni tisti, ki grozi z redovalnico, ampak tisti, ki doseže, da imajo tudi manj spretni ali pretežki učenci športno vzgojo radi. Vzljubiti in razumeti športno vzgojo, športno gibanje in športni življenjski slog je največji vzgojno-izobraževalni dosežek šolske športne vzgoje, ne pa preval na bradlji, salto naprej in pehanje za oceno. Po tem se športna vzgoja bistveno loči od drugih šolskih predmetov. In zakaj potem športno vzgojo sploh ocenjujemo? Zgodovinski tok je najprej obrnil nazaj nekdanji minister Gaber, ki je spet uvedel (vsilil!) petstopenjsko številčno oceno. Nato je peščica »jastrebov« začela razvijati ideologijo in prakso ocenjevanja, ki je ni nikjer v svetu. Zanimivo je, da se ožji krog didaktikov (dva, trije, štirje) na ljubljanski športni kadrovski šoli zavzema za ocenjevanje, pedagoška katedra in drugi del didaktikov na isti kadrovski šoli pa ne. Postavlja se seveda vprašanje, kakšne argumente imajo »jastrebi«. Eden je prisila (zunanja motivacija) učencev pri vsakodnevnem delu in nato v obliki zunanjega preverjanja še prisila in nadziranje športnih pedagogov (da ne bi »bojkotirali« učnega načrta). Bolj prikrit in nič manj »pomemben« je argument (če mu sploh lahko tako rečemo), da bi športna vzgoja bila »enakopravna z drugimi predmeti«, ker bi se s tem povečala »veljava predmeta«. Ugovori navedenim stališčem: več sta vredni notranja motivacija učencev in ustrezna izobrazba učiteljev, predvsem pa se veljava predmeta in enakopravnost z drugimi predmeti ne oblikujeta z ocenjevanjem, ampak z jasno vzgojno-izobraževalno doktrino, s humano učno strategijo, s strokovno in širšo razgledanostjo učiteljev, njihovim pedagoškim erosom in lastnim zgledom. Popolna demagogija pa je dandanašnje zmanjševanje telesne zmogljivosti učencev in povečevanje njihove telesne mase, ki sta menda ugotovljena, uporabljati kot argument za zunanje preverjanje in sploh kakršno koli ocenjevanje. Logičen spodrsljaj brez primere! Tudi zdaj namreč športno vzgojo ocenjujemo, pa se zmogljivost učencev kljub temu zmanjšuje (če verjamemo statistiki). Vzroki za to so torej drugje in ocenjevanje tega ne bo preprečilo. Še en pomislek govori proti ocenjevanju športne vzgoje v sklopu zunanjega preverjanja. Smiselno in smotrno je, da so v sklopu zunanjega preverjanja predmeti, ki odpirajo pot na določeno srednjo šolo ali še pozneje na fakulteto. Toda nobena srednja šola in nobena fakulteta se ne ozira na oceno iz športne vzgoje. Niti športna gimnazija niti Fakulteta za šport. Očitno je zunanje preverjanje športne vzgoje res namenjeno zgolj »enakopravnosti« z drugimi učnimi predmeti in (umetnemu) dviganju veljave in pomembnosti šolske športne vzgoje.Kot športni pedagog bi si od te vlade želel naslednje. Prvič, učenci prvega in drugega triletja ne smejo imeti manj kot štiri ure športne vzgoje tedensko, v zadnjem triletju pa ne manj kot tri ure. Drugič, ukiniti je treba petstopenjsko številčno oceno in vrniti humanejšo tristopenjsko besedno (mu, u, zu). Tretjič, spremeniti šolska pravila tako, da bodo učitelji, ki želijo in to zmorejo, izvajali športno vzgojo brez ocenjevanja. Znan je eksperiment na eni od osnovnih šol in negativnih posledic zaradi neocenjevanja ni bilo. Četrtič, na ustreznem vzorcu je treba raziskovalno ugotoviti, kaj »se dogaja«, če se športna vzgoja ne ocenjuje. Petič, treba je vrniti na Zavod za šolstvo inšpektorsko službo, ki bo spremljala in nadzirala udejanjanje predpisanega učnega načrta. Za celo vrsto področij imamo inšpekcijske službe, le za »oblikovanje človeka« ne. Narobe svet! In šestič, namesto podpiranja univerzijade je treba posodobiti šolske športne objekte, kjer je to potrebno.Silvo Kristan sobotnem Dnevniku (14. marca, str. 4) je eden od didaktikov športne vzgoje Ranki Ivelja pojasnjeval svoja stališča do zunanjega preverjanja šolske športne vzgoje in do ocenjevanja tega predmeta sploh. Intervjuvani didaktik je, poleg njegove sodelavke, eden najbolj zagrizenih borcev za ocenjevanje šolske športne vzgoje. Za bralce bo najbrž zanimivo tudi drugačno stališče.