Jesper Juul nad tem ni ne vem kako navdušen. Za uspešno vzgojo, ki je, kot poudarja, naporen, dvosmeren proces, namreč ni »recepta«, ni te ali one prave metode, so le načela, ki se jih je dobro držati. Med njimi izpostavlja odgovornost, avtentičnost (pristnost), enakovrednost in integriteto. Stavi pa tudi na starševski pogum, na pripravljenost delati in popravljati napake. Kajti vzgoja je eno samo dolgo, tudi frustrirajoče učenje. Gospod Juul, zdi se, da starše od Stockholma do Aten muči enaka dilema: kako vzgajati v času, ko ima tako rekoč vsaka družina svojo vrednotno lestvico in ko nekdanja »trdna«, vseživljenjska družina z očetom, materjo in otroki obstaja le še kot mit ali kot izjema. Je vzgojna negotovost še edini trdni skupni imenovalec? Česa naj se sodobni starši pravzaprav oprimejo?Morda vas bom razočaral z odgovorom, toda negotovost – sam ji pravim konstruktivna negotovost – je dobro izhodišče. Tako lahko storiš največ. Ko so ljudje negotovi, ko ne vedo, ali ravnajo prav, gredo na splet, vzamejo v roke kakšno knjigo, se pogovarjajo. To je najboljša pot za reševanje problemov, tako dobijo pravi navdih. Vzgojni navdih? Da. Tudi vzgojitelji potrebujejo navdih. Novodobni starši – zadnji dve, tri generacije – imajo poleg negotovosti še eno skupno lastnost: ne obremenjujejo se več s krivdo, ne živijo v prepričanju, da morajo vse vedeti, vse obvladati. So pač nova guglovska generacija, ki informacijo poišče, ko jo potrebuje. Po mojih izkušnjah nato zelo hitro in kompetentno ugotovijo, kaj je primerno zanje, in odlično rešijo problem. V kakšnem smislu kompetentno?Odgovoril vam bom z anekdoto. Moja žena me pogosto vpraša, kaj naj obleče, ko greva zvečer ven. Vedno pomislim, ji svetujem, nato ugotovim, da je oblekla nekaj povsem drugega. Je bil moj nasvet odveč? Ne, pomagal ji je, da se je med mnogimi možnostmi pravilno odločila. Enako velja za starše. Pomislimo samo, do kakšnih spoznanj je v zadnjem času prišla nevrološka znanost. Ta spoznanja lahko marsikatero naše utrjeno prepričanje postavijo na glavo, čeprav je obenem res, da se znanstveniki ne trudijo dovolj, da bi jih poljudno predstavili širši javnosti.Lahko ti rezultati pomagajo staršem pri vzgoji?Po mojem mnenju da. To, da ne obstaja več neki fiksen moralni konsenz v družbi, je lahko celo koristno. Na primer: staršem dveinpolletnega otroka ni treba več zardevati, če njihov sin ali hčerka svojih igrač noče deliti z vrstniki; ni jim treba več pritiskati na otroka na vse mogoče načine in ga prepričevati, naj to vendar stori. Nevrologi so ugotovili, da pri teh letih otroci za to še niso zreli. Sposobnost deliti svoje stvari z drugimi se namreč oblikuje šele pri sedmih ali osmih letih. Ne gre torej za to, da bi bili majhni otroci nemoralni ali primitivni, gre za to, da njihovi možgani delujejo drugače. Da bodo pri osmih ravnali moralno, morajo iti skozi dolg proces učenja. Kako naj torej ravnajo starši, da bo prav? Nima smisla, da otroku pri teh letih moralno pridigamo in ukazujemo, kako mora ravnati. Zadošča, če mu rečemo, da bi se tudi njegov prijateljček rad igral z njegovim tovornjakom in da bi mu ga zato lahko posodil. Z otrokom govorimo tako, kot bi tudi sami želeli, da drugi govorijo z nami. Ampak dovolite, da se še za hip povrnem k informacijskemu kaosu, v katerem so se znašli sodobni starši. Ne glede na to, koliko si prizadevajo, da bi sledili novim znanstvenim spoznanjem in upoštevali vse mogoče napotke o zdravi prehrani, zdravem telesnem in duhovnem razvoju ali da bi brali knjige, kot jih pišem sam – dejstvo je, da se lahko osredotočijo le na eno ali dve področji. To ni vedno najbolje za otroka, toda drugače ne more biti. Podobno so ravnali tudi naši starši. Moji so se na primer osredotočili na obnašanje; kaj bom jedel, jih ni zanimalo. Ker smo bili revni, je bilo pomembno le to, da nismo bili lačni. Enako je veljalo za obutev. Enkrat na leto sva z bratom dobila cokle, v katerih sva morala tudi v šolo in bila zato deležna marsikaterega ponižanja. Rad bi skratka povedal, da je biti starš emocionalno danes enako zahtevno, kot je bilo nekoč. Ali pa morda še težje – ker se morajo starši spopadati še s komercializacijo vzgoje. Poglejte si na primer, kaj se dogaja s tako imenovanimi pretežkimi otroci. Tisto, kar lahko preberemo o tem, je čudna mešanica političnih pritiskov – politiki pač vedo, da bodo ti otroci v prihodnosti državo veliko stali – in dobronamernih zdravniških nasvetov. Toda kako vse to preliti v vzgojo? Kaj storiti, da štiriletni otrok ne bo več zahteval čipsa in čokolade? Naj ga starši prisilijo zdravo jesti? Naj mu grozijo, naj mu pridigajo? Ali pa naj mu obljubijo priboljšek, če bo pojedel zelenjavo? Ne eno, ne drugo, ne tretje ne zaleže. Kaj zaleže? Po mojih izkušnjah pomaga zares odkrit pogovor z otrokom. Povejmo mu, da smo tudi sami doslej ravnali narobe, ko smo kupovali hrano, ki mu škodi. Povejmo mu, da bo tudi nam težko, ker mu ne bomo mogli dati hrane, za katero vemo, da ga osrečuje. Dajmo mu torej vedeti, da bo sprememba navad težka za vse. Po mojih izkušnjah se v veliki večini primerov tedaj pokaže, da bo otroku sicer hudo, toda sodeloval bo. In to je najpomembnejše. Zdajle ste opisali, kako naj starši v nekem konkretnem primeru prevzamejo odgovornost. Ta je, kot poudarjate v vseh svojih knjigah, eno od štirih temeljnih načel vzgoje... Da. To, da starši prevzamejo odgovornost za vzgojo otrok, je ključnega pomena. Tisto, kar je pri tem morda novo, je, da morajo to storiti tako, da ne posežejo v otrokovo integriteto, da ga ne poškodujejo. To je pravzaprav vprašanje, s katerim se ubadajo vse bolj tudi delodajalci in politika. Gre za to, kako voditi ljudi v demokratični družbi, ne da bi posegali v njihovo integriteto oziroma jih umeščali v nekakšen nižji razred, kot smo doslej na primer ženske ali otroke. To so skratka vprašanja, ki zadevajo vse družbene podsisteme. Starši so kot »lahka tarča« le najbolj na udaru. Po Evropi je, se mi zdi, najbolj odmevala pa tudi razburjala vaša ideja, ki ste jo strnili tudi v naslov svoje knjige. Kaj je to kompetentni otrok? S to idejo sem polemiziral z zgodovino, s tistimi pogledi v preteklosti, ki so otroka dojemali kot polovico odraslega. Seveda pa iz te ideje ni mogoče izpeljevati romantične in škodljive teze, da otroci vse vedo. Še zdaleč ne, otroci potrebujejo trdno vodstvo. Pomembno je, da so odločitve staršev prožne, a ne po vetru, logične, ne pa diktatorske ali krute in poniževalne. Najbolj pomembno pa je, da s svojimi odločitvami otrokom nudijo čim boljše možnosti za razvoj. Da bi to uresničili, se morajo v veliki meri odreči svoji običajni moči in kljub temu ostati tisti, ki vodijo. To je težka naloga. Ta odnos, v katerem so otroci in starši enakovredni, a ne enaki, zato predpostavlja stalno učenje na obeh straneh. Nujno in neizogibno vodi v spore in frustracije, a tako mora biti. Poudarjam pa, da v uspešnih družinah odgovornost za spore prevzemajo starši. Če namreč prevalimo krivdo na otroke, neodgovorno pripravljamo teren za nove in nevarnejše spore. Z idejo kompetentnega otroka sem hotel poudariti, da za vsako neželeno vedenje otroka obstaja razlog, da otroci ne nasprotujejo staršem kar tako. Starši se morajo torej potruditi in poiskati razlog. S tem, da rečeš, otroci so hudobni ali histerični ali ne vem kaj, ne narediš ničesar. Da bi to staršem lahko uspelo, pa morajo otroke jemati resno, kot subjekte, ne kot objekte. Ali projekte, kot tudi opozarjate...Da, tudi to radi počnemo. Švedski starši si na primer silno prizadevajo, da bi bili njihovi otroci kar naprej srečni. To seveda ne gre, nihče na tem svetu ne more biti kar naprej srečen, lahko pa se zna odgovorno spopadati s problemi. Zelo dobro poznate probleme staršev na Danskem, Švedskem, Norveškem, vodili ste številne delavnice v Nemčiji in na Hrvaškem, od nedavna v delavnicah Family Laba spoznavate tudi slovenske »vzgojne« dileme. Nas skrbijo enake stvari ali pa so problemi pri vzgoji pogojeni s prevladujočim kulturno-ekonomskim okoljem?Razlike so, toda ne velike. Kolikor lahko sam presodim, jih povzroča predvsem različna stopnja gospodarske razvitosti. Vedeti je treba, da smo se v skandinavskih državah, ki veljajo za bogate in socialno pravične, šele pred kakšnimi desetimi, morda petnajstimi leti prvič v zgodovini znašli v položaju, ko nikomur ni treba biti več lačen. Vrednote pa so še iz časov, ko smo bili revni; podobno opažam tudi pri vas. Vsaka generacija pa si želi, da bi bilo otrokom bolje, kot je bilo njim. To so v različnih državah različne stvari. Na Danskem to pomeni več časa za otroke in več čustvene bližine. Moja generacija je sicer propagirala duhovne vrednote, a v resnici ni nobena generacija pred njo tako zelo »grabila na kup« kot mi: medtem ko smo govorili o čustveni bližini, smo delali kot norci. Novodobni danski starši se zavedajo teh protislovij, zato poskušajo ravnati drugače kot njihovi starši in biti v resnici več z otroki. Danski očetje so denimo ugotovili, da je negovati majhne otroke dobro in koristno tudi zanje, zato v vse večjem deležu izkoriščajo pravico do dopusta za nego otrok. Starši na Hrvaškem in najbrž tudi v Sloveniji pa so se najbrž kot otroci počutili prikrajšani za določene dobrine. Četudi je bilo mogoče oditi po nakupih v Avstrijo ali Italijo, si seveda nihče ni mogel privoščiti štirih parov superg določene znamke. In zato zdaj svojim otrokom predvsem kupujejo, kupujejo, kupujejo... Ko sem na Hrvaškem starše spraševal, kako si lahko glede na višino tamkajšnjih plač to privoščijo, sem ugotovil, da jih ima veliko med njimi po dve službi. Da bi lahko torej svojim otrokom kupili vse, kar mislijo, da ti potrebujejo, v ta namen žrtvujejo ves svoj čas! In jih s tem prikrajšajo za najpomembnejše?Točno to. Ti starši svoje otroke resnično ljubijo in vendar jih s svojim ravnanjem iz dneva v dan prizadevajo. Kaj potrebujejo otroci? Kaj je tisto bistveno, na kar moramo biti kot starši najbolj pozorni? Vse moje izkušnje kažejo, da ni tako bistveno, kaj počneš kot starš; govorim seveda o starših, ki ne tepejo ali zlorabljajo svojih otrok. Zelo pomembno pa je, kako kaj počneš in zakaj. Če starši otroku kupijo beemwe, ker mu hočejo s tem pokazati, kako ga ljubijo, ta njihovo sporočilo vzame resno. Otroci pač zaupajo svojim staršem. Tak otrok odrašča v zmotni veri, da so stvari, ki mu jih dajejo starši, v resnici ljubezen. Povsem logično je, da več ko dobijo te »ljubezni«, več je hočejo. Zadovoljni pa niso nikoli. Tako se ujamejo v začarani krog. Postajajo vse bolj nesrečni, razočarani in zagrenjeni in ni naključje, da se na cestah smrtno ponesreči toliko mladih voznikov z odličnimi avtomobili. Darila, ki jim jih dajejo starši, imajo namreč še eno skrito sporočilo, ki pravi: jaz dajem tebi, ti boš dajal meni. Se pravi, da boš hvaležen, srečen, uspešen ali karkoli že. To je račun brez krčmarja. Ti otroci – zdaj odrašča prva generacija – so vse kaj drugega. So veliki egoisti, prepričani, da so središče sveta in da lahko počnejo, kar se jim zljubi. In potem se oglasijo moralisti, ki rečejo »v mojih časih tega ni bilo«, ne uvidijo pa, kaj je vzrok za to. V knjigi To sem jaz! Kdo si pa ti? veliko pozornosti namenjate princem in princesam, ljubljenim, oboževanim otrokom, ki dobijo vse, ne poznajo pa besede ne... Takih družin je v skandinavskih državah kar precej. V njih prihaja do pravcatih dram. Ti otroci namreč pogosto postanejo prava nadloga. Tudi širšo skupnost obravnavajo tako, kot da so vsi tam zaradi njih. Iz tega kroga, v katerem so vsi nesrečni, pa se ne pride tako, da začnejo starši govoriti ne namesto da, ampak tako, da starši spet odkrijejo svoje želje in potrebe in jih tudi izrazijo. Ti otroci so tudi že družbeni problem. Šefi administracije v danskem parlamentu so me nedavno prosili za nasvet, kako ravnati z mladimi, visoko izobraženimi in profesionalnimi uslužbenci. Težava je v tem, da težko izvedejo ukaze učinkovito, hitro in pravočasno, tudi če so ti smiselni. Njihove potrebe so pač vedno pomembnejše od potreb drugih. Kako torej otrokom izražati ljubezen?Zelo preprosto: starši naj bodo tisto, kar so. Pred otroki morajo biti do konca avtentični, pristni. Ko so jezni, naj bodo jezni, ko so nesrečni, naj bodo nesrečni. Če imajo nore ideje, naj pridejo z njimi na plan. In ni se jim treba vedno sladko nasmehniti, ko se obrnejo k otroku. V tem primeru so namreč enaki, kot so bili naši starši, ki so se v pogovoru z otroki vedno zresnili in si nadeli obraz strogega očeta in stroge matere.Hm, bojim se, da bodo nekateri starši te vaše besede izrabili za alibi. Denimo, sama bi vaše besede z veseljem razumela takole: ko zaradi dela ne bom imela časa za otroke ali bom zelo utrujena, bom to jasno izrazila. In otroci se bodo šli razumevajoče igrat v svojo sobo... Ampak v tem primeru bom egoistična...Biti avtentičen, sem rekel. To pomeni, da ne igramo vloge staršev, ampak da to smo, kolikor smo lahko. Naj vam odgovorim z anekdoto. Imam dveletnega vnuka, ki je zelo podoben svojemu očetu, ta pa je zelo podoben meni. To pomeni, da nekatere stvari dobivam v obraz že drugič. Ena od teh stvari je odlaganje čigumija. Zdaj že odrasli sin ga ni nikoli odložil na krožnik, ampak na mizo. To me je, ne vem točno zakaj, strašno iritiralo; s sinom sva se okoli tega dajala osem let in na koncu sem izgubil. To isto je začel početi vnuk, pri 11 mesecih. Pomislil sem, moj bog, ali se zgodovina ponavlja. Nato sem ravnal v skladu s svojimi spoznanji o vzgoji. Najprej sem z vnukom vzpostavil stik. (Juul reče hej in zažvižga.) To je ena od napak, ki jo pogosto delamo vsi starši, ne preverimo, ali smo vzpostavili »zvezo«; to počnemo z otroki in partnerji. Potem sem rekel: »Aleks, ni mi všeč, da to počneš. Hočem, da vzameš čigumi z mize in ga daš na krožnik. Lahko to storiš?« Aleks me je gledal kakšnih sedem sekund, nato je vzel čigumi in ga dal na krožnik. Njegov pogled je govoril: ali to hočeš? Rekel sem: »Da, hvala, Aleks.« To vajo sva ponovila trikrat v enem mesecu in zadeva je bila končana. Kaj se mi zdi pri tem bistveno? Nisem igral pedagoga, ki bi 15 minut razlagal, zakaj je treba položiti čigumi na krožnik. Namesto tega sem preprosto in jasno, primerno starosti, povedal, kaj hočem. To je to. Starši meje otrokom postavljamo zelo različno. Enega moti nepospravljena soba, ko nametane stvari silijo čez vrata, drugega »živcirajo« že nezložene knjige. Ali je pomembno, kako postavljamo meje?Najprej bi rad poudaril, da otroci ne spoštujejo starševskih meja, ker so jih starši dobro utemeljili. Spoštujejo jih iz spoštovanja do osebe, ki jih je postavila. Zelo pomembno je povedati resnico. Morda tudi takole: ne vem, zakaj tako menim, ampak takšno je moje mnenje. Otroci tako dobijo tudi zgled, da je treba slediti svojemu notranjemu glasu tudi tedaj, ko okolje pritiska z drugačno zahtevo; tako se bodo lažje uprli alkoholu, drogam, nasilju. Glede razlage: naj bo, ampak kratka in logična, ne pa manipulativna. Naj vam postrežem še z enim primerom, opazoval sem ga danes, v delavnici za starše. Mlada vdova je s sabo pripeljala štiriletnega sina, ki se je odzival izrazito agresivno. Tepel je vrstnike, njo, razbijal stvari. Ko je govorila z mano, se je znova odzval na tak način. Rekel sem ji, naj ga vpraša, kaj hoče. Takoj ji je odgovoril. Vodo. Dobil je vodo. Tri minute kasneje je hotel oditi domov. Mama mu je hitela na dolgo razlagati, zakaj še ne moreta domov. Prosil sem jo, naj mu namesto tega le na kratko pove, da bosta šla domov čez pol ure. Zdelo se ji je, da to ne bo zaleglo, da bo sin zaradi tega frustriran. Odlično, sem rekel, nič ni narobe, če je frustriran, ker ni dobil, kar je hotel. A zgodilo se je drugače. Pomiril se je in šele čez četrt ure spet povprašal mamo, če bosta šla kmalu domov. Mama je rekla, da čez 15 minut. In potem je bil »srečen« otrok, dokler nista odšla. Ko mu je ob odhodu rekla, naj nas vse pozdravi – mimogrede, to je bila napaka, kako boš pozdravil 27 ljudi – je sam prišel k meni in mi dal roko, ves pomirjen in zadovoljen. Kar zadeva pomen pristnosti, bi rad dodal še nekaj. Ne samo z otroki, tudi v partnerskih odnosih gre za podobne stvari. Ženske na primer nočejo več igrati vloge žene, ki bo fleksibilna, gospodinjska, supermaterinska ali karkoli že. Prav tako nočejo partnerjev, ki igrajo mačote, revčke ali kaj tretjega. Hočejo odkrite pogovore in resnične odnose.Na Slovenskem veliko ljudi verjame, da je tradicionalna družina, večinoma je to patriarhalna družina, najbolj zdravo okolje za razvoj otroka – ker je kristalno jasno, kaj se sme in kaj ne, kaj je prav in kaj ne. Vi menite drugače. Z vidika psihofizičnega zdravja, ste zapisali v Kompetentnem otroku, je odraščanje v patriarhalni družini živ dizaster. Zakaj? Najprej bi rekel, da je tudi patriarhalna družina čisto v redu, dokler deluje, dokler so ljudje v taki družini zadovoljni. Težave se začnejo, ko se spremeni okolje. V času globalizacije, interneta je lahko takšna družina, če ni tudi fizično izolirana, harmonična in uspešna samo, dokler prvi otrok ne pride v puberteto. Zakaj? Dovolite mi ovinek. Moj sosed v Zagrebu mi vedno znova pove, da je bilo pod Titom življenje boljše. Ko sem nekoč vztrajal, naj mi pove, zakaj, mi je odgovoril, da zato, »ker nam ni bilo treba toliko misliti«. Avtoritarni sistem v zameno za ubogljivost daje gotovost in raznovrstne nagrade. Vprašanje pa je, ali tak sistem omogoča osebno rast v resnično zadovoljnega človeka. Po vsem, kar danes vemo, je odgovor ne. Otroci se v takih družinah naučijo predvsem tega, kako naj se uklonijo avtoriteti. Patologija v takih družinah – in prav vseeno je, ali je patriarhalna ali matriarhalna – tiči tik pod površino. Nenazadnje, na Danskem je iz takih družin izšlo več kot pol milijona alkoholikov. Ne trdim, da iz vseh patriarhalnih družin prihajajo problematični otroci. Kje pa, sam poznam krasne patriarhalce in matriarhalke. Toda otrok je v takšnih družinah vedno podrejen in tak otrok ima – tako pravi statistika – veliko več možnosti, da bo posegel po drogah, zabredel v kriminal. Osemdeset odstotkov otrok s tovrstnimi težavami prihaja iz družin, ki poskušajo delovati kot v »dobrih, starih časih«. Od Aten do Stockholma si po naslovnicah sodeč starši delijo še en problem: vse bolj agresivne najstnike, ki se težko sprostijo brez alkohola in droge. Kaj se pravzaprav dogaja?Ni dvoma, najstniško nasilje, alkohol, odvisnosti so velik problem. Razlogov za to je zelo veliko. Sam bi izpostavil šolski sistem. Vsaj za britanski in nemški šolski sistem lahko mirno rečem, da smrdita. Smrdita? Da, smrdita. Kar ni čudno: zadnjih 25 ali 30 let, ob vseh družbenih spremembah, se sploh nista razvijala. Ker v Britaniji nihče več noče delati v šoli, morajo predstavniki britanskega ministrstva za izobraževanje učitelje novačiti po Evropi. Šola je v teh deželah in še kje postala anahronizem, ki že zelo dolgo ne zadovoljuje več potreb sodobne družbe. Poglejva si današnjega slovenskega petletnika. V družbo prihodnosti se bo dobro vključil, če bo ustvarjalen, samostojen, samozavesten, pripravljen delati individualno in v timu. Povpraševanje po ljudeh, ki bodo znali ubogati in izvajati ukaze, bo v prihodnosti tako veliko (Juul s palcem in kazalcem odmeri centimeter). Industrijska družba bo kmalu preteklost. Pa se kdo s tem resno ubada?! Kaj bi bilo torej treba spremeniti? Kurikulume, način poučevanja? Vse to, radikalno. Rekli boste, da sem nor, ampak po mojem bi morali šole zapreti za kakšnih pet let in nato začeti znova. (Smeh.) Seveda mi je jasno, da to ne gre, pa čeprav zelo veliko vemo o tem, kako bi morali to storiti... Šola je namreč zelo pomemben politični inštrument, vse vlade jo izrabljajo. Ne poznam slovenske situacije, z grozo pa sem opazoval dogajanje na Hrvaškem. Tuđman je najprej povečal število ur pouka za 20 odstotkov in zmanjšal plače učiteljem. In učitelji so to mirno požrli. V obup me spravlja tudi, ko vidim, kako PISA (mednarodna raziskava znanja otrok, v katerem sodelujejo tudi slovenski otroci, op.a.) narekuje in gnete šolsko politiko po Evropi tam, kjer z rezultati otrok niso zadovoljni, denimo v Nemčiji. Čeprav vsak, prav vsak ve, da dve uri matematike namesto ene ne bo rešilo problema. Tisto, kar potrebujemo, je povsem drugačno izobraževanje učiteljev. Zdaj znajo učiti in varovati učence, ne znajo pa ali ne morejo – takšne so moje izkušnje – komunicirati z njimi, ne znajo voditi dialoga s starši, ne znajo vzpostaviti pristnega stika z otroki. Ali od učiteljev ne zahtevate preveč?Ne, sploh ne. Dvajset let že delam kot šolski svetovalec, v svojem življenju sem videl dovolj šol, ki so se iz šol z obupnimi učenci spremenile v šole s krasnimi učenci. In videl sem učitelje, ki so se iz zlomljenih ljudi prelevili v šolske heroje. To je mogoče narediti dokaj preprosto, v dveh letih. In sploh ni treba, da šole v ta namen postanejo igrive, zabavne institucije.Odlično. Povejte mi recept. (Smeh.) Našli ga boste v naslednji knjigi, ki jo bom izdal v Sloveniji. Nemška izdaja nosi zgovoren naslov: Od ubogljivosti k odgovornosti. Ta »recept« je mogoče uresničiti le v šolah, kjer je zelo dobro poskrbljeno za učitelje. Seveda so pomembni programi in metode, toda najpomembnejša je, kot ji jaz pravim, kompetenca za odnose: kako znajo učitelji motivirati učenca, ga pripraviti do tega, da mu postane učenje zanimivo in smiselno. Ko se je norveška vlada pred leti ubadala s problemom, kako dvigniti kakovost svojega izobraževanja, so naredili tudi raziskavo med danskimi učitelji (danski šolarji se v raziskavah znanja praviloma uvrstijo na vrh lestvice, op.a.). Prvič se je pokazalo, da so kot najpomembnejšo kompetenco izpostavili kompetenco za odnose. Sledili so ji kompetenca za vodenje šole ter akademska in didaktična kompetenca. Sam bi k temu dodal pomen šolske kulture, ozračja v posamezni šoli.Če vas prav razumem, otroci niso del problema...Ne, nikakor. Težava je zgolj v tem, da so učitelje izobrazili za delo z učenci. Počilo je, ko so se ti začeli upirati igranju vloge poslušnih objektov poučevanja. Sodobni učenci prihajajo v šole z vsem, kar so, z vsemi svojimi frustracijami in problemi. Pred 30 leti so to plat svoje osebnosti v šoli zamrznili, zdaj se ne bojijo več nikogar in ničesar. Dežurni dušebrižniki sicer grmijo, da to povzroča kaos in ne vem še kaj – tako kot so pred leti grmeli, ko so se svoji vsiljeni vlogi uprle ženske –, toda tega smo lahko le veseli. Povrniva se še nekoliko k najstnikom, ki so tako v Sloveniji kot na Danskem prepričani, da imajo že v srednji šoli pravico spiti kakšno pivo in se vračati domov opolnoči ali pa še kasneje. Kako bi veljalo 14-letniku (do)povedati, da to ni dobro zanj, kaj storiti, ko so vse prepovedi zaman? V knjigi Kompetentni otrok ste sicer zapisali, da lahko starši najstnikov zgolj sedejo v kot in uživajo v sadovih svoje vzgoje, ker je za vzgojo že nekoliko pozno...To je res. Devetindevetdeset odstotkov tistega, kar smo hoteli, smo ali pa nismo dosegli v prvih štirinajstih letih. Po mojem mnenju pa ni najhuje, če se 14-letnik noče ukloniti staršem in spremeniti svojih navad. Ključno je vprašanje, zakaj jih ne jemlje resno. To je veliko bolj nevarno, na to vprašanje se moramo osredotočiti. Kaj lahko storimo? Ugotoviti moramo, kje se je zalomilo. Nato mu povemo, kaj mi hočemo, ga vprašamo, kaj on hoče, in nato sklenemo dogovor, ki je sprejemljiv za obe strani. Če takšnega dogovora ne moremo skleniti, ker najstnik vztraja, da pride ob enajstih zvečer, to še ne pomeni, da nimamo odgovornega otroka ali da z njim nismo v dobrih odnosih. Morda se je le tako odločil. Če se bomo v tem primeru zatekli k sili, bomo zelo verjetno odnose le poslabšali. Da ne govorimo o tem, da je 14-letno dekle, ki se ponoči potika po mestu, še toliko bolj ranljivo za zlorabe, če nima vsaj za silo urejenih odnosov s starši. Pri vzgoji moramo biti tudi praktični.esper Juul nad tem ni ne vem kako navdušen. Za uspešno vzgojo, ki je, kot poudarja, naporen, dvosmeren proces, namreč ni »recepta«, ni te ali one prave metode, so le načela, ki se jih je dobro držati. Med njimi izpostavlja odgovornost, avtentičnost (pristnost), enakovrednost in integriteto. Stavi pa tudi na starševski pogum, na pripravljenost delati in popravljati napake. Kajti vzgoja je eno samo dolgo, tudi frustrirajoče učenje.