Če sem pozabila pri spremembah urnika napisati 5.a/9 in sem napisala samo 5.a, je že bila zmeda, sedaj pa imamo vse razrede samo v devetletki. S postopnim vpeljevanjem devetletke smo začeli pred šestimi leti, ko so na šolo prišli leta 1996 rojeni učenci. Nekateri so bili res majhni, taki za v vrtec. Starše smo tolažili, da se bodo še veliko igrali. A šola je šola, ni vrtec. Prav kmalu je bilo treba kar kaj znati, in učenci so priganjali, češ kdaj se bomo že kaj učili. Starši so se spraševali, kako bo ob koncu šolskega leta, ko bo namesto številk pisno ocenjevanje. Po vseh teh letih ni več teh problemov, zdi pa se mi, da se učenci vsako leto učijo več stvari malo prej. Generacija prvih devetošolcev je sedaj v 6. razredu. Po petih letih imamo spet šestošolce. Vsako leto nas je doletela kaka nova sprememba. Na višji stopnji je bila največja novost devetletke nivojski pouk z izbirnimi predmeti. Ocene iz vzgojnih predmetov (zelo uspešno, uspešno, manj uspešno) so postale zopet številčne. Pri nivojskem pouku smo v začetku imeli točke do 10, ki smo jih nato pretvarjali v ocene od 1 do 5. Novost je bila tudi nacionalno preverjanje znanja, ki je bilo najprej načrtovano po vsaki triadi, sedaj pa je še neobvezno preverjanje po drugi triadi (na koncu 6. razreda) in ob koncu – v devetem razredu, ko je zunanje preverjanje obvezno iz treh predmetov: slovenščine, matematike in tretjega predmeta, ki ga vsako leto določi minister. – Zanimivo se mi zdi, da imajo učenci tako radi izbirne predmete. S tem šolskim letom je od 7. do 9. razreda obvezno imeti 2 uri izbirnega predmeta, toda veliko učencev ima tri ure. Če hodijo učenci v javno veljavno glasbeno šolo, so opravičeni izbirnih predmetov, a te možnosti ne izkoristijo, saj izbirni predmeti so zanimivi; pri njih so ocene visoke (večinoma 5 ali 4). Šola ima pestro izbiro interesnih dejavnosti. Učenci si jih prosto izberejo; nekateri jih izberejo preveč, nekateri pa nobene. Starši bi morali vzpodbujati učence, da bi izbrali dejavnosti, ki krepijo močna področja njihovih otrok. Sicer pa imajo učenci največjo izbiro pri športnih dejavnosti. Športna dvorana je omogočila razvoj dobrih klubov z različnih športnih področij. Nujno je vzpodbujati in motivirati učence, da se športno udejstvujejo tudi v času, ko zapustijo osnovno šolo in nadaljujejo športno pot v klubih. Nekaj časa je bila aktualna zgodba, da so naši učenci preobremenjeni. Sama s tem nisem nikoli soglašala. Smilili so se mi le prvošolčki, ki so jih v jutranje varstvo pripeljali starši ob 6. uri, iskat pa so jih prišli v podaljšano bivanje ob 16. uri. Zanje so skrbele učiteljice in vzgojiteljice. V prvem letu smo jih opazovali, kako so se navadili na šolo in sošolce neverjetno hitro. Učenci so predvsem hitro napredovali v govoru, in predvsem tukaj vidim prednost devetletke in zgodnjega šolanja. Problem, ki pa me skrbi, so vedno bolj težke in polne torbe. Učbenikov in delovnih zvezkov je veliko, knjige so težke in tu bi morali nekaj narediti. Učitelji bi morali bolj kritično presojati, če je res vse potrebno, učenci pa bi morali vsak dan zložiti v torbo samo tisto, kar potrebujejo določenega dne. Vsa leta vpeljevanja devetletke je bilo najtežje prilagajanje nenehnim spremembam zakonov in pravilnikov. Na-