vilizacije potrebna in pomembnejša notranja preobrazba njenih ljudi, kar pa seveda spravlja individualistično etiko v precej težaven položaj, saj je težko vedeti, kako bi lahko individualistična kultura notranje preobrazila ljudi tako, da bi se odločali za večje število otrok. V vsaki družbi morajo obstajati nadposameznikostno delovanje, ukrepanje, mehanizmi, strategije ipd., ki skrbijo za to, da posamezniki dajejo družbi oz. civilizaciji to, kar je potrebno za njeno ohranitev. Družbe, ki so individualistične v smislu nasprotja zgornjega položaja ali urejanja služenja posameznika družbi, so obsojene na propad. S tem pa ne trdim, da je področje družbenega delovanja usmerjeno samo na zunanje navajanje članov družbe, da do nje izpolnijo svoj dolg, da družba samo na zunaj, se pravi bolj ali manj prisilno motivira posameznike, da izpolnijo svoje dolžnosti do nje, ampak je potrebno tudi družbeno posredovanje, ki v posameznikih ustvarja notranjo motivacijo za to, da do družbe izpolnijo svoj dolg, ali drugače rečeno, ki posameznike oblikuje tako, da uresničevanje stvari, ki so potrebne za ohranitev družbe oz. civilizacije, postane njihova vrednota.