»New York? Hongkong? Tokio?« je dahnila. »Povsod tam ste učili?« »Tako je. Ste opazili podpise? Veleposlaniki osebno so mi potrdili, da sem dosegala izjemne uspehe.« Ravnateljica je dokazila brez besed podala gospodu Limarju, ki si jih je ogledal s široko zevajočimi usti. »Me boste zdaj zaposlili kot nadomestno učiteljico?« je nedolžno vprašala Amanda. »Otroka sta mi povedala, da nihče ne nadomešča ubogega bolnega gospoda Cepnika. In zavod za šolstvo gotovo ne bi bil vesel, če bi odklonili brezplačno nadomeščanje.« »No, naj bo,« je zavzdihnila gospa Mavec. »Toda ovco morate pustiti doma!« Amanda se je milo nasmehnila ravnateljici. »To pa žal ne bo mogoče.« »In zakaj ne?« je zavreščala ta. »Spada k mojemu pedagoškemu konceptu. Najnovejši izsledki. Ovce nadvse motivirajo otroke, predvsem pri športu. Saj ste verjetno prebrali najnovejše raziskave. V vseh pedagoških strokovnih revijah so bile objavljene. Ali pa jih morda ne berete?« »Samo po sebi se razume!« je takoj zaklical gospod Limar. »Tudi sam se jih spominjam, vsaj zdi se mi.« Gospa Mavec se je zgrudila na stol. »No, prav! Potem pa z ovco!« Amanda je vstala. »Se vidimo jutri!« je veselo zaklicala. »To bo galaktično čarobno! Se že veselim!« »Vidve pa ostanita še hipec tukaj,« nama je rekla ravnateljica, ko sva hoteli oditi skupaj z Amando.