Slovenija se je zelo hitro odločila za profesionalizacijo vojske. Vse države, ki so se odločile za profesionalizacijo, so naletele na težave; tu večkrat omenjam Belgijo, ki je imela hude težave po odločitvi o profesionalizaciji svoje vojske. Prav na podlagi njenih izkušenj smo se izognili nekaterim problemom. Glede na hitro odločitev o prehodu na profesionalno vojsko pri nas ta proces poteka kar dobro, seveda pa bi bilo lahko še bolje. Kot veste, v zvezi s profesionalizacijo vojske teče projekt PROVOJ. V javnosti je bil velik odmev, ko sem za vodenje tega projekta postavil načelnika generalštaba Ladislava Lipiča. Nekaterim se je to zdelo neprimerno, saj je načelnik odgovoren za vodenje Slovenske vojske in naj ne bi bil odgovoren za vodenje nekega projekta. Sam sem se za ta korak odločil, ker sem želel na tem projektu zaostriti odgovornost tudi v odnosu načelnika generalštaba in tudi sebe kot ministra. Če tega projekta ne bomo pripeljali do konca, potem tudi profesionalizacije Slovenske vojske ne moremo pripeljati do želenega cilja. Gre pa za nekatere pomembne podprojekte, pri katerih pa se je naredilo bolj malo. Nekatere smo uspešno končali in smo jih prepustili posameznim službam, da na njih delajo v okviru rednega dela na ministrstvu. Na podprojektu usklajevanja zakonodaje ni bilo narejenega veliko, čeprav je to zelo pomembno področje glede na nujnost priprave in sprejetja zakona o službi v Slovenski vojski. Tudi podprojekt pridobivanja kadrov je lahko velik problem! Zdaj lahko zajemamo kader iz vseh generacij. Ko pa bomo to izčrpali, bomo lahko novačili iz sila ozkega segmenta mladih. Krog se bo bistveno zožil. Zato je treba imeti izdelane odlične načine, kako pridobiti in motivirati mlada dekleta in fante, da se vključijo v Slovensko vojsko. Resna težava je tudi, kam z vojaki po dopolnjenem petinštiridesetem letu starosti, saj zakon določa, da je posameznik poklicni vojak le do te starosti. Postavlja se torej vprašanje, kaj bo s temi ljudmi. Bodo na cesti ali na prostem trgu dela? Pri tem je treba imeti v mislih dejstvo, da gre za ljudi, ki imajo specifična znanja (ravnanje z orožjem), in če nimajo socialne varnosti, lahko ta znanja uporabijo v negativni smeri. Zato je treba najti rešitve, kako tem ljudem zagotoviti socialno varnost, novo zaposlitev. Pri tem iščemo rešitve, kot jih poznajo v tujini. Treba bi bilo najti skupen jezik s tistimi gospodarskim družbami, ki intenzivno sodelujejo s Slovensko vojsko, na primer tekstilna in živilska industrija pa tudi klasična vojaška industrija, ki je je nekaj tudi v naši državi; ta podjetja bi morala biti zainteresirana, da zaposlijo te osebe zaradi njihovih specifičnih izkušenj in znanj.