Na odločitev, da bom zapustil Muro in Prekmurje, gotovo nista vplivala le omenjena razloga. Odločil sem se po temeljitem premisleku o tem, ali naj kariero nadaljujem v Muri, kar so mi sicer tudi ponudili. Tehtal sem argumente za in proti takšni odločitvi. V Muro sem prišel, ko je bil kolektiv v izjemno težkem položaju, predvsem finančnem. Potrebovala je krizno vodenje. V podjetju je bilo treba izpeljati ogromno organizacijskih sprememb, zamenjati je bilo treba veliko ljudi, zmanjšati število zaposlenih in drugo. Dejstvo je, da krizno vodenje podjetja dolgoročno ni uspešno. Vedno sem bil prepričan, da se lahko mehanizmi kriznega vodenja podjetja uporabljajo največ pet let. Po tem obdobju je treba nujno spremeniti slog vodenja. Vprašal sem se, ali sem ga po petih letih sposoben spremeniti. Hkrati sem ocenil, da je Mura zdaj organizirana tako, da lahko z normalnim poslovnim življenjem in vodenjem napreduje do končnega cilja. Ta pa je, da postane uspešno oblačilno podjetje, kot smo zapisali v strateški razvojni program družbe do leta 2015. Prav je, da vodenje Mure v tem trenutku prevzame novi človek z novimi idejami, ki bo kolektivu vpliv novi optimizem za uspešni jutri. Ni preprosto voditi podjetja, v katerem so plače nizke, tudi motivirati delavcev ni lahko. To sem sodelavcem velikokrat zelo odkrito povedal. Morda so od mene pričakovali preveč in so nekateri med njimi danes razočarani. Zato je prav, da po petih letih vodenje kolektiva prevzame nova ekipa, ki bo imela dovolj vneme za nov razvojni cikle in tudi nov slog vodenja podjetja. Predvsem umirjenejšega, kot je bil v mojem mandatu.