Menim, da ta pogled meče novo luč na to, kakšni motivi ženejo posameznika k temu, da izvaja seksualni akt, in kateri psihološki viri prispevajo k temu, da pri njem doživi libidinalno zadovoljitev. Kot vemo, je iz dejstva, da je posameznik doživel libidinalno zadovoljitev vseh svojih erogenih con, razvidno, da je zadovoljil tudi svoje destruktivne komponente, ker so se libidinalni in destruktivni vzgibi, ki so delovali v tistih stadijih njegovega razvoja, ko so prevladovali njegovi sadistični trendi, pri tem zlili v eno. Po mojem so destruktivni vzgibi v posamezniku vzbudili tesnobo že v prvih mesecih življenja. Posledica tega je, da svoje sadistične fantazije poveže s tesnobo, iz te vezi pa vzniknejo specifične situacije tesnobe. Ker začnejo njegovi genitalni vzgibi vznikati v fazi, ko je njegov sadizem na višku – take so vsaj moje ugotovitve – in ker spolna združitev v njegovih sadističnih fantazijah zastopa sredstvo uničenja staršev, začne situacije tesnobe, ki vzniknejo v zgodnjih stadijih njegovega razvoja, povezovati tudi z genitalnimi dejavnostmi. Učinek tega zlitja je, da po eni strani posameznikova tesnoba okrepi njegove libidinalne potrebe, po drugi strani pa posameznik uporablja libidinalno zadovoljitev vseh erogenih con za obvladovanje tesnobe. Libidinalna zadovoljitev zmanjša njegovo agresivnost in s tem tesnobo. Poleg tega se zdi, da že sam užitek, ki mu ga prinaša ta zadovoljitev, pomirja njegov strah pred tem, da bi ga uničili lastni destruktivni vzgibi in njegovi objekti, in se bojuje proti aphanisis (Jones), tj. strahu pred tem, da bi izgubil zmožnost doseči libidinalno zadovoljitev. Libidinalna zadovoljitev kot izraz Erosa krepi njegovo prepričanje o imagines, ki mu pomagajo, in zmanjšuje nevarnosti, s katerimi mu grozita gon smrti in nadjaz.