Ponedeljek, 8.junija: Predstavniki policije so sporočili, da so osumljenca za umor Ivana Krambergerja aretirali že dve uri po zločinu: povedali so tudi, da naj motivi za zločin ne bi bili politični, ampak osebni. Prevedeno v pogovorni jezik to pomeni, da se za nedeljskim umorom ne skriva organizirana zarota, s katero bi kaka od političnih grupacij odstranila s prizorišča »nevarnega tekmeca«, saj konec koncev »dobri človek iz Negove« politično ni bil nevaren nikomur; mož je umrl zato, ker je kot človek svojemu morilcu očitno šel tako na živce, da ga je ta kratkomalo počil. Tu pa trditev o nepolitičnem ozadju zločina postane vsaj deloma šepava, saj je bila pri Krambergerju njegova osebnost hkrati tudi njegova politika: ker ni obvladal jezika postsocialistične družbene elite, ni nikoli niti poskušal formulirati konsistentnega političnega programa. Kramberger je bil in je ostal »mali človek«, ki je po kriterijih »malih ljudi« uspel v življenju ter postal njihov glasnik in zaščitnik; bil je takorekoč edini, ki jih je razumel. Na njegovih shodih se je zato dogajal narod: če bi bil v nekem drugem času ambiciozen partijski sekretar, ne pa podeželski zabavljač in dobrodušnež, bi Slovenija z njim morda doživela svojo antibirokratsko revolucijo.