V večini romanov Christiejeva bralca pripravi do tega, da ima na sumu čisto nedolžnega junaka, in končno razkritje je vedno presenetljivo: morilec je bil pripovedovalec ali pa več ljudi ali pa serijski morilec, ki je z večimi žrtvami skušal zabrisati motiv za umor tiste prve in tako dalje. Christiejeva je na svet gledala racionalno in precej konzervativno, a je kljub temu dopuščala prostor za nepredvidljivo: "Se vam ne zdi, da je najlažji način, da nekoga spravite s poti to, da se okoristite z nesrečo ? Nesreče se dogajajo kar naprej. In včasih, Hastings, se da malo pomagati pri tem, da se zgodijo!" ( Nema priča , 1937). Pisateljica vedno postreže z logično razlago za zločin, nikoli pa za sprevrženost posameznika ne okrivi družbe. Umor tukaj ni simptom razkroja vrednot ali sprevrženosti meščanske družbe. Ko je skrivnost razrešena, gre življenje lahko mirno naprej.