Inšpektor John Keller se je namrdnil. Sedel je na čelu stare, zdrsane mize, levo in desno od njega pa so bili njegovi novi sodelavci in ljudje iz tiskovnega urada. Vsaj tako so rekli, toda John je kar hitro ugotovil, da so vsaj trije med njimi prišli po naročilu najvišjih inštanc policije ali pa še koga drugega. Verjetno je bil vmes tudi FBI, toda to bo ugotovil še pred koncem dneva. Zdaj je predstavo prepustil njim. Sam je moral razmisliti, kako se bo zadeve lotil. Kaj hitro mu je bilo jasno, da ne bodo dovolili, da bi se ukvarjal s preteklostjo pokojnega senatorja, še posebej s tistimi žgečkljivimi zgodbicami, ki so krožile med ljudmi. Toda to je bilo neizogibno. Verjetno je treba prav tu iskati motiv za umor, je s skoraj nezmotljivim čutom pomislil takoj, ko se je seznanil z dejstvi. Senatorjevi ljudje so mu nametali veliko peska v oči. Našteli so mu Sweeneyjeve sovražnike, ljudi, ki naj bi po njihovem mnenju prišli v ožji izbor za morebitnega morilca.