Ivana Malavašiča slikarski čopič spremlja že od otroških let, vendar se ni nikoli odločil za pridobitev akademske slikarske izobrazbe. Zdaj kljub svojemu osemdesetemu jubileju še vedno slika, in to najraje lokalne motive. »Ne morem slikati nečesa česar ne poznam,« meni Malavašič, ki je pred nedavnim zaključil cikel prenašanja okoliških kapelic na slikarsko platno, sedaj pa se loteva podlipskih kozolcev. Donaravo, na katero v naglici življenja radi pozabljamo. Ivan je razstavljal že velikokrat. Kot sam pravi, se niti ne spominja, kolikokrat že, vsekakor pa razširjenost njegovih del dokazuje, da so ljudem všeč; najdemo jih povsod po Evropi in celo na nekaterih drugih celinah. Klenega Podlipca odlikuje tudi izreden talent sukanja nalivnega peresa, a v nasprotju s pričakovanji mnogih pri pisanju uporablja – računalnik. Dovidim, da umetniki pogostokrat obvladajo več zvrsti umetniškega izražanja. Kot kaže jaz nisem izjema,« se pošali Ivan. Tudi veselje do pisane besede ga spremlja od malih nog, resneje pa se je začel s pisanjem ukvarjati, ko je kot mladenič začel služiti kruh v vrhniški usnjarni. V tovarni je namreč izhajal časopis Usnjar, Ivan Malavašič z dvema svojima slikama ki ga je s svojimi prispevki polnil tudi Ivan. »Kot pri slikanju motive za pisanje jemljem iz domačega okolja. Gre večinoma za resnične prigode iz preteklosti, v katerih bi se lahko kdo, če bi še živel, celo prepoznal. Moj zadnji roman bo končan te dni, čas pa je postavljen v obdobje osamosvojitvene vojne. Govori kako so bili nekateri v tistem času brez hrbtenice, kasneje pa so se izdajali za največje heroje in domoljube.« S svojim bogatim opusom del Ivan zagotovo ostaja v samem vrhu slovenskih pisateljev po količini del. In kakšen je delovni dan tako plodovitega umetnika? Malavašič: “Zjutraj najprej dobre pol ure telovadim, potem grem na sprehod. Ko se vrnem domov, se dobro najem in popijem kozarec rogaške, nato pa se usedem za Knjiga in slika računalnik ali pa pred slikarsko platno.” . Razstava, ki je Tako je bilo vzdušje še posebno bila posvečena Malavašičevi domače – prav tako, kot veje iz osemdesetletnici, je zaprla svo- Ivanovih slik in knjig. Čestitja vrata sredi oktobra. Bila je kam ob vašem jubileju, Ivan, dobro obiskana, tako kot tudi se pridružujemo tudi v urednjeno odprtje, ko so v mali ništvu Našega časopisa: Še na dvorani za to priložnost zaig- mnoga leta! Gašper Tominc, (foto: S.S.) rali celo člani Ansambla Javor.