Danes je zelo razširjeno zbiranje življenjskih zgodb v okviru gibanja ustne zgodovine [oral history]. Raziskovalke in raziskovalci so tako med amaterji kot med strokovnjaki; druži jih isti cilj v zgodovino zajeti bogate, žive glasove subjektov, ki bi se sicer lahko izgubili. Na eni strani je torej ustna zgodovina postala razširjena dejavnost, ki jo najdemo skoraj v vsaki lokalni skupnosti delavnice ustne zgodovine, skupine za pričevanja [testimony groups], skupine za spominjanje [memory groups] , na drugi strani pa je postala mednarodna akademska disciplina. Kenneth Plummer, Documents of life …, op. cit., str. 29. Na knjižnem trgu so se začeli pojavljati priročniki Na primer: James E. Birren in Kathryn N. Cochran, Telling the Stories of Life through Guided Autobiography Groups, The John Hopkins University Press, Baltimore in London, 2001., v katerih avtorji predstavljajo metode, ki bi ljudem pomagale organizirati njihove življenjske zgodbe v vodenih avtobiografskih skupinah. Izraz voden se pri tem nanaša na izdelovanje življenjske zgodovine s preskušenim načrtom, ki predvideva več življenjskih tem. Te naj bi bile ljudem v pomoč pri spominjanju in pri organizaciji spominov. Vodene avtobiografske skupine so primerne za vsakogar, ki se prepozna vsaj v enem od motivov za pisanje avtobiografije: zapustiti zapuščino družini Verjetno avtobiografije piše več ljudi, kakor si lahko mislimo. Pred leti je bila družina moje prijateljice nemalo presenečena, ko so po smrti stare mame našli v njenem stanovanju precej obsežne zapise, ki jih je gospa pisala o svojem življenju. Kot je zapisala, je s svojo avtobiografijo »malo v resnem, pa zato več v šaljivem tonu« poskušala povedati, kako je odraščala njena generacija, rojena v času prve svetovne vojne. Njen motiv pa je bil zapustiti ta pričevanja naslednjim generacijam: »Generacijam za nami bi rada pojasnila, da smo imeli enake probleme, kot jih imajo danes one. Tudi mi smo morali odrasti […]«. Kot je že iz uvodnega stavka razvidno, njen namen nista bila le obnova in ureditev povsem osebnih dogodkov v svojem otroštvu, pač pa pisati o tem, kako je odraščala njena generacija. Slog pisanja prehaja z ravni popisovanja stvarnih življenjskih dogodkov na raven njenih takratnih občutij ob teh dogodkih ter njenih splošnih razmišljanj (stališč, mnenj, idej, refleksij), ki so jih ti spomini spodbudili. Iz izkušenj svojega otroštva večkrat preide tudi na svoje materinske izkušnje (na otroštvo pogleda iz obeh vlog), čeprav težišče pisanja ostaja na zgodnjih otroških spominih. Kar me je osebno najbolj očaralo pri branju, je sposobnost te starejše ženske podoživeti in popisati občutja, ki jih je imela kot petletna, desetletna, petnajstletna deklica. Njen ton pisanja je tako izredno živ, živahen, iskriv in humoren. Majda Korent, Iz življenja za življenje: avtobiografija, vir: zasebna last Natalija Gašpar (letnica neznana)., pomoč pri življenjskih tranzicijah, oblikovati občutek skupnosti, prispevati k zgodovini, uživati v samoodkrivanju ipd. Avtobiografija ni terapija, čeprav ima lahko tudi terapevtske učinke. James E. Birren in Kathryn N. Cochran, op. cit., str. 311. Ustna zgodovina v tem trenutku predstavlja globalno, fragmentirano družbeno gibanje, ki spremlja, obnavlja, zapisuje, snema in arhivira mnogokratne svetove iz bližnje preteklosti. V času hitrih sprememb so tovrstne življenjske zgodbe izjemnega pomena, ne le kot ključ do preteklosti, pomembne so že zaradi vseh glasov ljudi, ki bi bili drugače za prihodnost izgubljeni. Tako imamo zdaj zbranih že na tisoče zgodb: glasov marginaliziranih in pogosto institucionaliziranih ljudi z začetka 20. stoletja, življenjskih zgodb osebja in pacientk v velikih psihiatričnih azilih. Na primer: Diane Gittins, Madness in its places: Narratives of severalls hospital 19131997, Routledge, London in New York, 1998.