Oglašam se v zvezi z vašim člankom, v katerem povzemate mnenja in stališča o rejništvu rejnice in predsednice društva Moč, Vide Brglez. Sem socialna delavka, zaposlena v centru za socialno delo Domžale kot svetovalka za rejniške družine in se odzivam na povedano v imenu tistih, ki se v rejništvu iskreno trudimo za dobro delovanje v prid otrok, ki to obliko družbenega varstva potrebujejo. Na našem območju so se rejniški starši začeli redno izobraževati že leta 1980, rednega mesečnega sestajanja v majhnih skupinah pa se udeležujejo od leta 1990, vse zato, da bi boljše razumeli potrebe otrok v rejništvu in se odzivali nanje. Verjetno vam je znano, da imamo dolgoletno tradicijo rejništva in da smo območje z začetki organiziranega rejništva v Sloveniji, ki segajo v leto 1926, ko so zdravstveni delavci iz Dečjega in materinskega doma Kraljice Marije v Ljubljani ustanovili rejniško kolonijo v Lukovici, ker so ugotovili, da je odraščanje otrok v zdravem družinskem okolju nujno za njihovo psiho-fizično zdravje. Žal je po drugi svetovni vojni prevladalo prepričanje, da te oblike varstva ne potrebujemo, kar je vodilo v odpravo dobro organiziranega rejništva in v »črno rejo«, ki je pustila slab prizvok v rejništvu še danes. Z ustanovitvijo Centra za socialno delo Domžale in Društva rejnic in rejnikov Domžale ter organiziranim strokovnim pristopom je nastala vrsta premikov v pozitivni smeri. Sama delujem v rejništvu 18. leto in prav nikoli ni bilo postati rejnik/ca zelo lahko. Rejniški kandidat in njegova družina so bistveno bolj preverjeni, kar zadeva zmožnost za dobro starševstvo s poudarkom na specifiki rejništva, kot drugi starši, saj želimo zmanjšati tveganje, da bi nameščali otroke neustrezno. Tako smo dolžni zbrati podatke o kandidatovem izpolnjevanju formalnih pogojev za izvajanje rejniške dejavnosti, ki jih predpisuje zakon o izvajanju rejniške dejavnosti (stalno bivališče, izobrazba, poslovna sposobnost in roditeljska pravica), kot podatke o ustreznih stanovanjskih razmerah in psihosocialnem funkcioniranju družine: njeni odprtosti, vključitvi v okolje, medsebojnih odnosih v družini, vzdušju in čustveni povezanosti, vzgojnih prijemih, vlogah, nalogah in pravilih družinskih članov, kulturni ravni, preživljanju prostega časa, strinjanju o rejništvu vseh v družini, motivih za odločitev o rejništvu. Slednje pridobimo s pogovori v centru in domu rejniških kandidatov, ob njihovi vednosti pa tudi z zbiranjem informacij in mnenj v šoli pri šolskih svetovanih službah, v zdravstvenem domu pri patronažni službi, zdravniku. Sestavni del ocene primernosti rejniškega kandidata za izvajanje rejniške dejavnosti je tudi psihološko poročilo, ki ga izdela v našem centru psiholog specialist za partnerske odnose. Oceno, ki zajema zbrane ugotovitve, pošljemo vlagatelju in Republiški komisiji za izbiro prihodnjih rejniških družin, ki sprejme odločitev o primernosti kandidata in ga napoti v osnovno obvezno usposabljanje (od 10 do 12 ur), ki ga mora opraviti pred izdajo dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti. V našem centru smo rejniške kandidate začeli organizirano izobraževati in usposabljati v letu 1997 v obliki predavanj in dela v delavnicah z vsebino, ki jo povzema sedanje usposabljanje. Razlika je, da je bilo naše daljše – 20-urno. Sama vidim v tem usposabljanju tudi priliko za kandidate, da še enkrat pri sebi preverijo, ali bodo zmogli delovati v rejništvu. Odločitev o rejništvu namreč pomeni odločitev o tem, da sprejmeš v svoj dom otroka – rejenca z vso njegovo resničnostjo, njegove starše in sorodnike, strokovne delavce, in pomeni tudi to, da si kot rejniška družina bistveno bolj opazovana in nadzorovana od okolja kot druge družine. V rejništvu tako kot v življenju ni splošno veljavnih receptov in shem, ki bi jih lahko uporabili pri vsakem otroku in v vseh okoliščinah, zato posploševanja in neargumentirane ocene, obsojanje, jeza ne prinašajo dobrih rezultatov. Vsekakor smo dolžni vsi udeleženi v skrbi za rejenca, torej socialni delavci, rejniški in matični starši, po potrebi tudi drugi strokovnjaki specialisti, najti zanj odgovor, v katerem vsi udeleženi soodgovorno prispevamo k temu, da se bo otrok lahko s čim manj škode samouresničil in odrastel v odgovornega in zadovoljnega človeka. Dialog z vsemi lahko vzpostavimo le z enakovrednim upoštevanjem in spoštovanjem vseh za rejenca pomembnih ljudi. Tu imam še posebej v mislih ustrezen odnos socialnih delavcev in rejniških staršev do otrokovih matičnih staršev, ki so ranljivi z vsemi občutki krivde, da njihov otrok ne odrašča z njimi, zato se težko odločijo za sodelovanje ter pogosto raje izberejo umik, pritoževanje, iskanje krivde za to, da so v svoji vlogi odpovedali, pri drugih. Njihovo sodelovanje pa je ključno, da bo otrok lahko spontano in brez občutkov krivde sprejel rejniško družino, prehajal iz nje v matično in nazaj, in da bodo lahko sami uvideli in razvili svoje možnosti, si opomogli in uporabili svoje moči v dobro sebe in otroka.