Kdo namreč vidi tako natančno v duše ljudi, da lahko brez slabe vesti trdi, kakšni motivi vodijo večino. Kaj pa, če ljudje postavljajo osvetljene jelke pred okna zato, da bi pisane lučke svetile tudi prijateljem in sosedom, da bi z njimi in neznanimi mimoidočimi simbolno delili svoje veselje in upanje. Da bi se, morda ne povsem zavestno hoteno, v vse bolj atomizirani družbi tudi na tak poseben način povezali v skupnost, pa čeprav samo skupnost veselih pričakovalcev tistega, kar prazniki obljubljajo, pa skoraj nikoli ne izpolnijo. In ne nazadnje, so osvetljene cerkvice na hribih in gričih res tako moteč poseg v kulturno krajino, da bi tisti, ki nam ne govorijo ne o transcendenci ne o Bogu, ne mogli gledati nanje vsaj kot na spomenike preteklosti, ki jih je zaradi lepote vredno občudovati tudi ponoči. Mogoče se je skratka vprašati, ali niso tovrstni kritični pogledi na "lučkarstvo" in druge bolj ali manj novodobne praznovalske običaje (ob iskrenem prizadevanju za manj embalaže in več vsebine) kljub vsemu v jedru nestrpni do početja, ki pač ni po estetski oziroma nazorski volji elite, še zlasti, ker ni dvoma, da tako kot po vsaki človekovi dejavnosti tudi po tej segajo lovke grozeče skomercializiranosti. Toda po drugi strani je mogoče z enako prepričljivimi argumenti, antropološkimi in drugimi, dvomiti tudi v to, da sta "praznovalna" skromnost in zadržanost znamenje večjega duhovnega bogastva in večje spoštljivosti do narave in človeka.