Življenje akademske slikarke Metke Krašovec se je začelo na zelo nomadski način ali, kot pravi: »Peti rojstni dan sem praznovala v Parizu, na poti v New York, in sedmega, ko smo se vračali nazaj. Ti dve leti v Ameriki sta me oblikovali bolj, kot bi si človek mislil. Vse je bilo novo, veliko: parnik Queen Elisabeth, nebotičniki, nov jezik.« Življenje v Ljubljani se ji je ustalilo ob koncu otroštva, na likovni akademiji je bila študentka Gabriela Stupice in Marija Preglja – »ne bi mogla imeti boljših profesorjev«. Sledile so prve razstave s figuralnimi motivi, četudi je bila na akademiji prepričana, da bo abstraktna slikarka. Danes je znana predvsem po neoklasičnih portretih iz serije Prisotnosti.Kaj se je torej zgodilo z vašo abstrakcijo in od kod vseobsegajoča rdeča barva v vaših zgodnjih delih?Mislim, da mi je abstrakcija postala v določenem trenutku premajhen izziv, figura pa je bila na neki način stalno prisotna – če ni bila v slikah, je bila pa v grafiki. Rdeča me je obsedla, ko sem neke noči zagledala osvetljeno frančiškansko cerkev in tisto njeno posebno rdečo barvo, ki je danes ni več. Razpon rdeče od oranžne do temno violet, njena izrazna moč in intenziteta so me uročili in sem se potem v rdečinah preizkušala še pri drugih motivih, interierih, posteljah, oblačilih, bolnišnicah. Postopoma so se začele pojavljati tudi druge barve, rdeča se je izčrpala, ni bilo več izziva. Prišla sem v krizo, ko bi se lahko samo še v nedogled ponavljala. Takrat sem se potegnila vase in dve leti samo risala. A tega, kar je nastalo, nisem upala nikomur pokazati, ker je bilo tako drugačno od tistega, kar sem počela dotlej, tako odprto in čudno, da sploh nisem razumela, kaj to je. Risbe sem pokazala možu (pesniku Tomažu Šalamunu, op. p.) in je bil navdušen, on se zmeraj navdušuje, kar mi je utrdilo samozaupanje. Tako so se figure znova vrnile, zelo drugačne, iz umetne, nočne svetlobe sem prišla v dan, in postopoma sem te erupcije na papirju sprejela. Kasneje so nastale velike slike na papirju (2x3m), katerih pomen mi je ravno tako enigma, kot so mi večinoma nerazumljive tudi risbe. Vse je namreč nastajalo brez predhodne podobe v glavi. Danes se vedno znova zabavam, ko na televiziji vidim posnetke s skupščinskih zasliševanj, zadaj, na steni, pa visi moja slika iz tega obdobja. Človeka vprašajo: Ali ste krivi? Za njim pa na sliki človek bruha in mu trgajo srce iz telesa! In zelo drugačne so bile tudi slike iz 90. let, iz obdobja, ki ga teoretiki imenujejo neoklasično, in na katerih vidimo ogromne portrete.Pri teh ni šlo več za erupcijo, bolj se vežejo na rdeče slike, so grajene, z jasnim načrtom in trimesečno koncentracijo na eno platno. To je precej drugačno in veliko bolj naporno delo, ves čas moraš biti ubran na eno sliko. Včasih si že povsem obupan, ker te ne posluša, se upira, upira, potem pa, ko obupaš in rečeš, naj se zgodi tvoja volja, se sama naslika. Njihovo skupno ime je Prisotnosti, gledalcu pa se zdi, kot bi bile variacije na isto temo… Ko slikam, zame obstaja samo slika v delu. Zakaj je toliko variant? Če bi na eni dosegla tisto, kar sem hotela, bi lahko nehala slikati in mirno umrla. Te Prisotnosti so se enostavno nekje v meni hotele manifestirati in s strahom sem si rekla: Kaj je tista zadnja prisotnost, ki se hoče manifestirati? Vsi vemo, katera je. Pustimo to še malo!Dolga leta že poučujete tudi na Akademiji za likovno umetnost. Kako se po vašem poučuje umetnost, ki je odvisna od nadarjenosti, ki jo imaš ali pa je nimaš? Kar študente naredi umetnike, prinesejo s seboj, to je od boga dano in tega nobena šola ne more dati. Kar pa jim lahko da, pa je metjé, znanje, izobrazba, saj se v naši kulturi ni mogoče delati, da živiš sredi puščave in izumljaš svet na novo. Čeprav ga v resnici vsak umetnik izumlja na novo. Širimo jim torej percepcijo, dajemo jim likovna znanja, skušamo izluščiti, kdo so in kje je njihov najmočnejši izrazni potencial.Po svoje je primerljivo z učenjem glasbe – komponist gre tudi skozi šolo in še tak genij kot Pogorelič je moral drsati skale. Naša akademija ima precej klasičen program in to ni slabo. Tudi sicer sem pristaš široke temeljne izobrazbe. Končala sem klasično gimnazijo, in četudi je moje znanje grščine in latinščine izpuhtelo, mi je ostal ta skelet mišljenja, ki mi zelo pomaga tudi pri slikanju. Zato se mi zdi grozno neumno in škoda, da nimamo več laične klasične gimnazije. Moč naše akademije pa je v tem, da na srečo ni popustila modnim trendom in opustila risanja, ki je osnova likovnega mišljenja, tako za slikarstvo kot za video, performans ali instalacije. Na zahodu se vračajo h klasičnemu učenju risbe, kaj bo pri nas z bolonjsko reformo, pa ne vem. Če smo že pri tem, naj povem, da se mi zdi vsaka taka ho-rukščina in natezanje na Prokrustovo posteljo nesmisel. Preživeli smo stopenjski študij in usmerjeno izobraževanje, pa se, žal, zopet vračamo tja. Morda je za kakšno fakulteto ta reforma smiselna, vse natezati na isto kopito pa je nevarno. Moj pomislek pri bolonjski reformi je ta, da Evropa potrebuje ceneno delovno silo (triletni študij), elite bodo pa naprej hodile na nereformirane elitne univerze.Verjetno se marsikateri študent vpraša, zakaj bi leta in leta preživel s svinčnikom, če ga zanima računalnik kot izrazno sredstvo…Točno to se sprašujejo. Ko sem sama hodila na akademijo, mi nihče ni pojasnil, zakaj sploh rišem, in bilo mi je odveč, ker mi je bilo, kot rečeno, popolnoma jasno, da bom abstraktni slikar! Danes pa vsi ti portreti! (smeh) In ravno to je to, kar skušam razložiti: vsa ta znanja, pa naj se ti v mladosti zdijo še tako nepotrebna, bodo šla v podzavest in bodo nekoč koristna. Nekdo lahko piše konkretno poezijo AA EE O, toda kolikokrat lahko to ponovi? Nekoč bo vendarle verjetno potreboval tudi več znanja. Pri nekaterih študentih takoj začutiš, da so prišli, da bi nekaj dosegli, za nekatere pa ti res ni jasno, zakaj so tam. Na umetniških akademijah je tudi sicer tako, da jih le okoli deset odstotkov obstane, včasih se zgodi, da je ta odstotek še pol manjši.To je zanimivo, če vemo, kako težko je priti skozi sito sprejemnih izpitov, okoli katerih je tudi veliko dvomov in kritik. Se vam zdijo pravšnji način izbire? Ne, le da še nismo izumili boljšega. Pravšen ni zato, ker pridejo nekateri na sprejemne izpite že naučeni, ker obstaja vrsta pripravljalnih šol, in ne veš, ali je to njihov maksimalen domet in ali se bodo sploh še razvijali. Drugi, s podeželja, so v primerjavi z njimi v slabšem položaju, pa imajo lahko veliko večji potencial. Zelo velikokrat se zgodi, da naprej od priučenih spretnosti ne pridejo. Če bi pri vpisu upoštevali le doma narejena dela, pa bi obstajala nevarnost, da bi jih naredil kdo drug. Mogoče manjka predvsem pogovor s kandidatom; prav za uvedbo tega si zdaj prizadevamo, ta bi vendarle pokazal, kakšni motivi vodijo kandidata in kakšna sta njegova splošna razgledanost in izobrazba.Imeli ste tudi nekaj izjemnih študentov, na primer Marka Jakšeta…O, ta je bil specifičen primer! (smeh) Izjemno nadarjen, izjemno inteligenten in izredno težak!Gre to skupaj: nadarjenost, inteligenca in »težkost«?Gre, gre. Vrag je bil v tem, da so ga potem tudi drugi posnemali, ampak samo v težkosti.Poučujete že okoli trideset let, vam je kdaj že dovolj?Ravno v tem času razmišljam, da je dovolj in da moram še nekoliko misliti nase. Na akademiji vladata dva principa, eden je bolj faličen in pomeni, da gre študent skozi nekakšno mesoreznico profesorja, drugi princip pa je ta, da se vsakemu posebej prilagodiš, to pa pomeni, da nehote misliš njegove misli, ne svojih. Predavanja ex cathedra niso tako naporna, tukaj pa moraš za vsakogar pogruntati, kam rine, kaj hoče, kje je njegova močna točka, kako mu na njegovem lastnem delu pokazati, kje je dober, ker tega pogosto ne vidijo. In to je zelo naporno.Kako je sploh s kakovostjo, se vam zdi, da ste sama sebi najboljši razsodnik?Ponavadi res, in ko je razstava postavljena, tudi najbolje vidim vse svoje napake, tako da na otvoritvah ni kakšne blaženosti. Najbolj enostavno je, da greš na otvoritev in se delaš, da ni tvoja razstava. Včasih se ti tudi zgodi, da si od tedaj, ko si sliko naslikal, do tedaj, ko so jo razstavili, že toliko naprej, da jo strožje sodiš. Nobene slike ne narediš s pol moči, nikoli že uvodoma ne začneš z mislijo, da ne bo najboljša, le da včasih uspe, včasih pa ne.Kaj pa kritike?Objavljena kritika mi je bila vedno naklonjena in mi je tudi dala del samozavesti, tista, ki ni objavljena, a zanjo vem, da obstaja, je pa druga plat medalje. Živim med tema dvema poloma.Je ta drugi pol torej predvsem negativno mnenje?Predvsem je tišina, tam te ne vidijo, tam te ni, in če te ni, to tudi nekaj pomeni. No, oboje je potrebno, če bi bila samo hvala, bi zaspal, če samo ta tišina, bi bilo lahko uničujoče.Kako pa je pri nas s slikarskimi lobiji?Slovenski prostor je zelo majhen in zato ima to značilnost province, da se mora dokazovati, in to navzven. Slediti mora svetovnim trendom. Zdaj se radi pohvalimo, da smo v sočasju z likovnimi dogajanji v svetu, ker smo v preteklosti zaostajali. To sicer drži, a težava tega majhnega prostora oziroma naših inštitucij je, da nimajo veliko posluha za to, kar odstopa od teh trendov. Trendi tudi zunaj močno krojijo podobo, a je še vedno tudi prostor za tiste, ki so zunaj njih. V 80. letih sem bila veliko v New Yorku in tam je nastopil prodor slikarstva, vsaka bivša trgovina z zelenjavo je postala galerija, vse publikacije so bile polne slikarstva, toda dela tistih, ki so jih bile galerije polne do tedaj, niso izginila. Tukaj nam ta širina manjka. Še slabše pa je, da dobijo zelo mladi umetniki podporo le, če sodijo v trenutni trend. S tem pa jih že zatreš – oni so namreč od drugod, s spodnjega roba, in od tam morajo prinesti nekaj svežega, ne pa posnemati trendov. Njihova drugačnost pa nima podpore in zato se tak mladi umetnik konformira s prevladujočim trendom. Meni je najbolj žal za galerijo Škuc, ki je bila dolgo prostor eksperimenta, zdaj pa, tako kot Kapelica, podpira le eno smer. Veliko mladih, ki jih še zanima slika, pa nima prostora za eksperiment. Equrna jih zelo podpira, vendar je to že naslednja stopnja.Kako sploh poteka začetna slikarska pot, ki je tudi boj za razstave, za vidnost, za odmev?To je težka pot. Deset let po akademiji moraš zdržati, če v tem času nisi imel razstav drugje kot po kakšnih hodnikih, če te nihče ne opazi, ne izpostavi, lahko zamreš ali pa se prilagodiš in začneš špekulirati.Je razstavišč v Sloveniji malo?Mogoče jih je celo veliko, a manj pomembnih. Ko je imel Mirko Bratuša izvrstno razstavo v Murski Soboti, tega nihče ni videl. In to je grozno.Kaj pa zbiralci, igrajo ti kakšno vlogo?Zbiralcem smo zelo hvaležni, vendar na žalost nočejo pokazati svojih zbirk, ker se nočejo izpostavljati. To je strašna škoda, ker so resni zbiralci, ki se spoznajo na umetnost.Nekje ste omenili, da se še težje prebijejo ženske umetnice. Je še vedno tako?V ZDA so ženske umetnice to že v veliki meri presegle, saj so tudi prve začele boj, pri nas pa je še vedno težko, četudi je naša najbolj uspešna likovna umetnica ženska, kiparka Marjetica Potrč. Je izjema, ki potrjuje pravilo. Spominjam se veliko nadarjenih deklet, ki so veliko obetala, a so na primer morale skrbeti za bolno mamo ali se zaposliti ali pa je nastopila biologija in so nanje padle skrbi za otroka. Slovenija ima sijajno ilustracijo, zares na svetovni ravni, tudi zato, ker je ogromno talentiranih žensk šlo v ilustracijo, ki so jo lažje uskladile z družinskimi obveznostmi. Vsekakor se mora ženska bolj dokazovati, na vseh področjih.Vaša zadnja razstava v Equrni je prinesla akvarele, drobčkene figurice, veliko beline, vam tako ljube ciprese... Spet čisto nov svet.Teh pokrajin imam še veliko, ne le sredozemskih, tudi brazilskih. Zanimivo je, da se kupci, če izbirajo med sredozemsko in brazilsko pokrajino, večinoma odločijo za sredozemsko, četudi je lahko brazilska boljša slika. Očitno se s tem, kar nam je bliže, lažje identificirajo, v gledalcu očitno nekaj zavibrira. Zadnja razstava tako ne prinaša kaj bistveno novega, kar se mi pri mojih letih niti ne zdi več potrebno: lahko vzdržuješ svoj nivo, ga malo presežeš, a novosti ti ni treba več iskati. S tem dobiš večji mir, da se sprejmeš, si rečeš »to sem, to bom, dokler bom«. S tem nočem reči, da le še ponavljam isto, človek se vedno spreminja, iz slike v sliko, le da zdaj nad mano ni več tega Damoklejevega meča, češ: to smo že videli. Če si ogledate monografije velikih mojstrov, ravno tako vidite, da ste »to že videli« na prejšnjih straneh, pa so kljub temu neverjetna dela. Chagall je na primer že vse naredil v Rusiji, pa vendar so tudi njegova kasnejša dela izjemna.Kdaj pravzaprav slikate, ko vendar hodite v službo, atelje pa imate na Bledu? Po službi imam energijo kvečjemu za kakšen akvarel, več pa ne. Slikam torej predvsem konec tedna in seveda med počitnicami.Spremljate delo svojih kolegov?Ja, človek mora vedeti, kaj se dogaja. Če je razstava slaba, grem domov in zaspim, če je dobra, če me presega, pa grem domov in začnem slikati. Kakovost je stimulativna, tudi če gre za povsem drugačno vrsto del, kot so moja, pravzaprav še zlasti, če so povsem različna.Kaj pa, če so podobna vašemu delu?Pravzaprav ne vem, kaj mi je podobno, a stvari, za katere so drugi rekli, da so podobne mojim, mi niso bile všeč. (smeh) No, res je tudi, da bi, če bi lahko izbirala, slikala drugače, bolj lahkotno, bolj odprto, recimo tako, kot to počne Agnes Martin. Na njeni razstavi, kjer so bila platna enakih formatov in na njih s svinčnikom označene vodoravne črte, vmes pa lazurno, pobarvano s par barvami, si začutil takšno veselje do življenja, takšno neverjetno srečo! Zdaj pa mi povejte, kaj je to? V sliki, ne glede na to, kakšna je, je tisto, kar si v njo vtisnil. Ali, bolje rečeno, tisto, kar je skozi tebe prišlo vanjo in te zares presega. Ko slikaš, točno veš: le ko se slika dogaja sama od sebe, ko odvržeš svojo voljo, edino takrat lahko nastane nekaj, kar te presega. In za te redke trenutke, za to milost živimo in smo hvaležni. Zato dobrih slik ne moreš ponoviti. Še iste barve, ki se ti je posrečila, ne.Zdaj ste me spomnili na muke restavratorjev, ki poskušajo z vso mogočo tehnologijo narediti isto barvo, kot so jo uporabljali stari mojstri… Nikar me ne spominjajte na restavratorstvo, da se vam ne zjokam. To je nekaj tako groznega, to je strašno. Ko so sežigali knjige, jih je vsaj nekaj ostalo, bojim se, da restavratorjem ne bo ušlo prav nič. Najprej so s tako imenovanim čiščenjem, ki ni nič drugega kot uničevanje, začeli Američani, pa Benečani s Tintoretom, zdaj pa vsakič, ko prideš v eno teh velikih galerij, vidiš kaj na novo uničenega. Če je Tizian naredil trideset lazur in jih s čiščenjem odstranijo samo pet, je slika že drugačna. Natančno je namreč vedel, kako se bo slika starala, na to je računal, gradil je na tej harmoniji, zdaj pa na njegovi sliki vidite, kako tu tolče ven eno, tam drugo. Obup! Restavratorji so dandanes znanstveniki, umetnosti se lotevajo z vsemi mogočimi tehnikami, ne vidijo pa forme! Veste, kako dolgo potrebuje študent na akademiji, da vidi formo? Restavratorji pa porežejo sliko na dvodimenzionalnost. Poglejte si Caravaggia v Metropolitanki ali v Washingtonu! Deformiran! In to zato, da se dobro vidi na videu! Da so lepše fotografije! Tako kot tam vsi prisegajo na obrazni lifting, delajo tudi s slikami. Strašno. Pa tudi v Italiji ni nič boljše: Sikstinska kapela, na primer, je sramota. James Beck v knjigi, v kateri govori o teh problemih in tudi o Sikstini, piše, da je Michelangelo na koncu z gumiarabiko poenotil tone. In to so odstranili! Da bi bila katastrofa popolna, kemična sredstva, ki jih danes uporabljajo, učinkujejo tudi potem, ko so restavratorji že končali delo, in tako ne moremo vedeti, kaj se bo s slikami zgodilo čez čas. In da ne bo pomote, seveda sem za konzerviranje, jasno, da je treba preprečiti propad, tudi nimam nobene nostalgije po umazaniji, ampak odstranjevati lak je norost. V Louvru so na srečo Moni Lizi ta lifting prihranili, po drugi strani pa so v londonski Nacionalni galeriji Sasseto zelo dobro obnovili, ker je slikal z jajčno tempero, te pa ni mogoče uničiti, in zdaj zelo lepo žari; tudi vzhodni Nemci so v Dresdnu stvari počeli z veliko občutka in mere. Pred časom sem govorila z enim izmed odgovornih v newyorški Metropolitanki in je priznal, da vedo, kako so ga polomili, ampak zdaj pač javno tega ne priznajo. Potovanja po muzejih se tako vse bolj spreminjajo v moro zaradi gneč in bojazen: kaj jim je od mojega zadnjega obiska uspelo uničiti? Z grozo čakam, kdaj bodo uničili Vermeerja.Bi vi lahko preživeli samo s slikanjem?Nikakor ne, zares sem začela prodajati šele leta 2001. Prej sem kdaj pa kdaj kaj prodala, ampak zanemarljivo malo, velikih slik pa nekaj časa niti nisem hotela prodati, ker sem mislila, da jih moram obdržati, da jih bom lahko razstavljala. In tako so zdaj vse tam, v kotu, kjer jih nihče ne vidi. (smeh)Ste nanje navezani, so to vaši otroci? Sem navezana, res, čeprav sem jih zdaj začela prodajati. A za eno mi je na primer neskončno žal, da sem jo pred leti prodala. Težko je tudi, če slika prehitro gre, če jo prodaš takoj, ko si jo naredil, ker potem ne veš, kje si bil. Nekaj časa jo še moraš imeti v ateljeju, če ne, si jo še enkrat naslikaš, sicer malo drugačno, a v bistvu isto. In potem je seveda pomembno, kdo jo kupi, ali jo bo še posojal za razstave ali pa bo za zmeraj izginila, na primer kam v tujino. Zato tudi nočem prodajati v tujino. Kaj bi imela od tega? Mogoče malo več denarja, drugega nič. Prodaja v tujini je smiselna, če zunaj tudi živiš, če tam delaš, in to povem tudi študentom: če hočete zunaj kaj doseči, pojdite takoj. Vseeno je, ali deset let grizete beton tu ali tam, a prodreti od tu tja je veliko težje.Po svoje je to, kar pripovedujete, nenavadno, saj velja prav likovna govorica za najbolj univerzalno, nadnacionalno.No, nekaj stvari že obstane tudi onkraj meja, a večina žal po depojih. Kar nekaj našim slikarjem so dela odkupile pomembne galerije, a kaj to pomaga, če so v depojih. Sicer pa te galerist hoče imeti čim bližje, on mora pripeljati ljudi v tvoj atelje, potrebna je nenehna komunikacija, razen če nisi seveda Anselm Kiefer! (smeh) Kako pa ocenjujete vlogo galeristov kot producentov, ki s pomočjo promocijskih orodij in kritike pogosto naredijo zvezde mimo kakovostnega kriterija, ker z njimi potem dobro zaslužijo?Vedno so jih naredili, a nekdo naredi Rothka, nekdo pa koga, ki ni vreden nič. V 80. letih je bil zame tak tipičen primer v New Yorku Jean-Michel Basquiat, njegova dela so preplavila trg, kakovost se je napihovalo, tako da ga še vedno umetno držijo visoko, četudi vsa dela nikakor niso dobra. Italijani so isto naredili z Bonitom Olivo in štirimi slikarji, to je bila jasna strategija, ki jo je podprla tudi država. Pri nas take podpore države ni, tako Potrčeva kot Peljhan sta se prebila sama.V prejšnji državi je nekaj tega vendarle bilo, ve se za Kržišnikov krog…Da, a je bil ta krog vendarle širši. Zdaj pa gre predvsem za afirmacijo kustosov, bolj kot umetnikov.Mogoče tudi zato, ker sodobna novomedijska umetnost velja za manj razumljivo in jo kustos nekako pojasnjuje, umešča.Verjetno res, ker mora človek, da bi razumel, za kaj gre, velikokrat vse prebrati, potem pa delo le ilustrira tekst. Zame je to sociologija, ki me redko navduši, a včasih me, tako na primer Doris Salcedo. Na njeno predavanje me je zvabila prav Marjetica Potrč. Salcedova je govorila o izginulih v Kolumbiji in jaz sem pomislila: »Spet politična umetnost!«. V tako umetnost namreč ne verjamem, ker sem prepričana, da je imela ena dobra fotografija vietnamske vojne več učinka na javnost kot na stotine slik. Toda po predavanju sem si v sosednjem prostoru ogledala njeno razstavo in bila je izjemna: mize, pretkane z lasmi, osvetljene z oslepljujočimi obločnicami, hkrati strašljivo in zelo čutno, priklicevalo je španski barok in še marsikaj, ogromno plasti spomina, seveda se je nanašalo na izginule. Sijajno. A jaz nisem te vrste slikarka. V človeku je ogromno plasti, ogromno skrivnosti, in jaz se ukvarjam s tistimi, ki same hočejo priti ven.ivljenje akademske slikarke Metke Krašovec se je začelo na zelo nomadski način ali, kot pravi: »Peti rojstni dan sem praznovala v Parizu, na poti v New York, in sedmega, ko smo se vračali nazaj. Ti dve leti v Ameriki sta me oblikovali bolj, kot bi si človek mislil. Vse je bilo novo, veliko: parnik Queen Elisabeth, nebotičniki, nov jezik.«