Zgodovinska pripoved se začne po razpadu Rimskega cesarstva, v zgodnjem srednjem veku, ko je evropski tradiciji kazalo slabo in je vednost antične dobe utihnila za nekaj stoletij. Le takrat bi lahko pogojno govorili o mračnem srednjem veku. Po 7. stoletju je na vzhodni strani nastala nova religija, ki je kmalu pokazala svojo pomembno lastnost - brezbrižnost do zahodne civilizacije, ki je »značilna poteza tradicionalne muslimanske kulture« (str. 38); v nasprotju s takšnim odnosom, ki se je v srednjem veku kazal predvsem kot vojaška širitev in osvajanje novih ozemelj (ne pa tudi kot islamizacija krščanstva), je Zahod v raznih obdobjih kazal veliko zanimanje za islamsko kulturo; v renesansi 12. stoletja so začeli prevajati Koran in druge spise (med prevajalci je tudi nam znani Herman Dalmatinec ), v 16. stoletju pa so Evropo preplavili orientalski motivi v umetnosti; verjetno je bilo tako tudi zato, ker je veliko pozabljenega antičnega znanja našlo pot v Evropo z arabskimi prevodi. Cardini poskuša vzporedno opisovati zgodovino krščanskih in islamskih stikov na Pirenejskem polotoku, na vzhodu z množico državnih tvorb, nad katerimi je bedel bagdadski kalifat, in jugu s Sicilijo in Egiptom. Evropa in islam je torej knjiga o kulturnih in vojaških stikih Zahoda in Vzhoda, ki so zaznamovali ves srednji vek, pomembni pa so bili tudi po padcu Konstantinopla 29. maja 1453, ko so ga zavzeli otomanski Turki in dopolnili zgodovino Rimskega imperija.