Osnovna pesniška izjava pove, da ne ljubi "smeha in sonca", vitalistične, v zunanjo lepoto obrnjene bitnosti. Optimističnemu, impresionističnemu Župančičevemu duševnemu tipu postavlja nasproti navznoter usmerjeni tip, ki se izpostavlja samoti, zapuščenosti, kesanju, se odpira v prepade lastne osebnosti, poudarja "o jaz ljubim kaosa in borbe mamečo lepoto!" (Saj me ne razumejo). Kaotična lepota izvira iz dveh eksistencialij, ženske in Boga, iz antinomije kri Ȕ duh. Vodnik doživlja eksistencialni strah, zato ker je plen krvi, rešuje pa se z bogoborilstvom. Bog ga mora priznati tudi razdvojenega, saj brez pridržkov veruje vanj (Sveta maša). Idejni motivi v pesmih Kelih grenkobe, Na beli poti in Sveta maša potrjujejo, da mu Bog pomeni več kot ženska, mit več kot življenje. V pozitivno, priznavalno borečem se razmerju do Boga se razrešuje tudi njegov bivanjski spor v njegovo razdvojenost, samoto, boj in dvom "se srcu razklanemu Bog smehlja". Potemtakem je njegovo borilstvo z Bogom stopnjevana vera, osebna religija ter napad na poklerikaljeno, ideologizirano religijo.