nost postavil Jakopičevo drzno in veličastno moč. Vizionarstvo in eksperimentiranje sta ga označila kot polifonično ustvarjalno osebnost, kajti slikal je v različnih načinih hkrati, se vračal k zgodnejšim poskusom in jih razvijal tudi desetletje kasneje. Sam se je najbolj približal aktualnim vprašanjem evropskih avantgard po prelomu stoletja. Že okoli 1905. leta v njegovih študijah sonca zaznamo slikarsko problematiko, ki je sorodna fauvistični in še bolj ekspresionistični. Posebej ga je zaposlovalo premišljanje razmerja med impresijo in ekspresijo tako v intimističnih slikah meščanskih interierov, kot v krajini. Končno ga je prignalo v radikalni barvni ekspresionizem, ko je mojster priznal, da je skušal naslikati abstraktno kompozicijo brez motiva v naravi, vendar ga tak poskus ni zadovoljil. Ostal je zvest prepričanju, da je slika medij, ki gledalcu omogoča podoživetje slikarjevega razpoloženja ob soočenju z motivom.